tAman - Podalpski sevdah

Bosansko-slovenska skupina­ tAman bo v okviru Druge­ ­godbe predstavila prvenec­ ­danes ob 16. uri v Klubu ­ljubljanskega Cankarjevega doma. O glasbi te skupine smo se pogovarjali s pevko Maido Džinić Poljak.

Ali drži, da je zgodba zasedbe tAman nekakšno nadaljevanje zgodbe zasedbe Dertum?

tAman lahko povezujemo z Dertumom, ni pa nadaljevanje Dertuma. V skupini tAman je poleg mene še en nekdanji član Dertuma, tolkalec Marjan Stanić, preostali trije pa so ljubitelji sevdaha, niso pa ustvarjali v Dertumu. Tudi repertoar je podoben – tako Dertum pred 20 leti kot tAman danes imata v repertoarju večinoma sevdalinke, tradicionalne ljubezenske pesmi s področja BiH, Srbije, Črne gore, ter ­makedonske pesmi.

Koliko je sevdah sploh še blizu današnji mladini v Bosni?

Današnja mladina v Bosni in na prostorih nekdanje skupne države posluša sevdah. Jaz ga v mladosti nisem. Poslušala sem Ekatarino Veliko, Azro, Električni orgazem, rock glasbo, sevdah pa toliko, kolikor sem slišala v krogu družine in prijateljev mojih staršev na zabavah. Pele so se sevdalinke, starogradske pa tudi makedonske pesmi.

Stvari so se spremenile v begunskih letih, ko smo se zbirali po sobicah begunskih centrov in poleg pesmi Crvene jabuke, Azre, Dina Merlina peli tudi sevdalinke, ki so nas spominjale na dom, na Bosno. V eni izmed sobic ljubljanskega begunskega centra na Šmartinski je začel ustvarjati tudi Dertum. Leta 1995 smo posneli prvi cede na koncertu v ljubljanskem Kudu France Prešeren. Za nami so začeli ustvarjati tudi Mostar Sevdah Reunion, Damir Imamović, Amira Medunjanin, Božo Vrećo, Divanhana in drugi. Izvajali s(m)o sevdah v novem duhu, zanimivem tudi za ušesa mlajših poslušalcev.

Sevdah je vedno bolj popularen tudi v drugih državah.

Res se mi zdi, da se ta balkanska različica ameriškega bluesa, portugalskega fada, zelenortske morne vse bolj uveljavlja na svetovnih odrih.

Vesela sem, da je svet prepoznal lepoto melodij in ritmov sevdalink, da ga poslušajo tudi ljudje, ki ne razumejo besedil in tega bosanskega in balkanskega »derta«, ljubezenske bolečine, ker čutijo, da ta glasba ima dušo. Verjetno ste že slišali za eno izmed najboljših definicij sevdaha: Sevdah je to, na kar joka moj dedek. Dodam lahko, da tudi mama.

Koliko je slovensko okolje primerno za gojenje sevdaha?

Dertumovce je presenečalo, da smo tudi na začetku v občinstvu imeli veliko Slovencev, ne samo Bosancev ali tistih s koreninani z juga. Glasba je seveda univerzalni jezik, ni ti treba razumeti jezika, da bi imel rad skladbo ali ob njej zajokal. Ne razumem turškega ali paštunskega jezika, jokam pa, ko poslušam turško in afganistansko glasbo.

Seveda je težje ustvarjati to glasbeno zvrst tukaj kot na primer v Bosni, kjer je tudi ustvarjalcem, ne samo poslušalcem, lažje raziskovati pesmi, različne verzije, debatirati s poznavalci te glasbene zvrsti ... Je pa tako, da je zelo pomembna ljubezen do te glasbe. Dovolj je, da mi uživamo, ko jo izvajamo, da je všeč našemu občinstvu, da začuti našo ljubezen, da uživa na naših ­koncertih.

Vaši različici pravijo podalpski sevdah. Vas ta izraz jezi?

Zakaj le (smeh) ... Saj to je dejstvo – sevdah, ki nastaja pod Alpami. A ni to lepo?

Igrate avtorske ali tradicionalne pesmi?

Dve skladbi od štirinajstih na našem prvencu sta avtorski, preostale so ljudske. Velikokrat se niti ne ve natančno, ali je pesem ljudska ali avtorska. Tudi sama sem porabila ure in ure na spletu za raziskovanje tega. Ene izmed najlepših in najbolj znanih sevdalink so avtorske. Tudi mlade, nove sevdalije, na primer Božo Vrećo ali Damir Imamović, so začeli delati avtorske sevdalinke.

Ker tudi sama zelo rada pišem besedila, imam pa v tAmanu odlične aranžerje, ni rečeno, da tudi mi ne bomo kdaj imeli kakšne svoje avtorske skladbe. Malce prezgodaj je še za to.