Nerazrešeno otroštvo lahko boli do smrti

Subtilni in mnogokrat nagrajeni režiser je kot otrok pogosto sanjal, da njegovi starši niso njegovi pravi starši. Kasneje je želel biti dober oče, a je bil zaradi svoje otroške izkušnje preveč popustljiv. Med snemanjem filmov raje skriva svojo občutljivost in dvome, čeprav zato včasih ostane grozno sam.

Kdo vas je v otroštvu najbolj zaznamoval?

Takrat me je najbolj zaznamoval odnos z dedkom. Bil je kmet, pravi hribovski kmet. On me je najbolj oblikoval, samo njemu sem vse verjel. Bil je eden redkih ljudi, ki me je v otroštvu opazil, bil pozoren do mene in me razumel. Starši tega niso znali, ves čas so bili v nekaj vpreženi. Ko pa sem prišel k njemu, me je posadil na koleno in me z iskrenim zanimanjem vprašal: »Kaj je novega?« In ko sem mu povedal, se je čudil: »Ali je to mogoče?« Jaz pa sem kar rastel od sreče. Sedeti na njegovem kolenu je bilo zame bolj pomembno kot vse drugo. Naj povem malo anekdoto, ki se je še vedno živo spomnim. Dedek je imel nekaj krav in dva vola. Ne vem, koliko sem bil takrat star, ampak bil sem še zelo majhen, vola pa sta bila ogromna. Vsako jutro in vsak večer je bilo treba peljati živali do bližnje vode, kjer so se napojile. Še kar zamudno. Pile so počasi in veliko, zame je bilo takrat nepojmljivo, koliko vode takšna velika žival popije. Živo se spomnim, kako mi je dedek nekoč v roke dal povodec vola in rekel: »No, zdaj ga pa ti pelji.« Mislil sem si: »Kako bom jaz peljal tako veliko žival, saj me ne bo ubogala.« Zaupal mi je tistih nekaj čudno zvenečih besed, ki sta jih razumela samo on in njegov vol. In res, vol je besedo upošteval, čeprav so jo izgovorila otroška usta s stisnjenim grlom. Dedek je vedel, da bi šel vol po svoji rutinski poti nazaj v hlev tudi brez mojega ukaza. Ampak vedel je tudi, kaj dečku pomeni, če se orjaška poldruga tona živali obrne in dejansko sledi povodcu v njegovih rokah. Ko sem vola pripeljal v hlev, sem imel veličasten občutek. Tako velika žival me je ubogala! Nenadoma se ti zazdi vse mogoče. Nenadoma nisi samo otrok, ampak nekdo, ki zmore nekaj več.

Kako je bilo pa doma?

Oče se ni nikoli potrudil, da bi nahranil ta rastoči otroški ego. Prej nasprotno: trudil se je, da bi me discipliniral, ukrotil, napravil majhnega, upogljivega in zložljivega. Vsi otroci, tudi sestri, smo bili pridni, v šoli odlični, na obiskih vzgojeni, pravi eksponati družinskega ponosa. Življenje pri dedku ni bilo obremenjeno s takšnimi predstavami. Včasih smo vse počitnice trdo delali, roke sem imel žuljave, ampak vseeno so to najlepši dnevi mojega otroštva. Dedek in babica sta znala zelo primarno, kmečko dati stvarem svoje mesto in veljavo. Imela sta dvajset vnukov, vendar se mi zdi, da sta za vsakega vedela, kdaj ima rojstni dan, v kateri razred hodi, katere predmete ima v šoli rad. Moj oče se je pri teh podatkih zlahka zmotil za eno leto.

Ali ste zamerili svojim staršem, da se niso ukvarjali z vami?

Staršem vedno vse zameriš. Vedno imajo preveč svojih problemov, zaskrbljenosti in odgovornosti. Sploh danes skoraj nimajo možnosti, da bi s svojim otrokom živeli preprosto in sproščeno. Namesto da bi se zares ukvarjali z otrokom, se vse njegovo življenje ukvarjajo z njegovo prihodnostjo. Po tistem, ko sem kot otrok prebral Ingoličevega Dečka z dvema imenoma, sem pogosto sanjal, da moji starši v resnici niso moji pravi starši. Po nekem zapletu se je vedno ugotovilo, da so tisti neki boljši starši v resnici moji pravi starši. V tem sploh nisem bil osamljen. Med mojim odraščanjem so bile ločitve še kar blasfemična zadeva, ampak v našem bloku je bilo kar nekaj ves čas razpadajočih družin. Prvega v mesecu, ko je bila plača, in še nekaj dni po tem je vse prihajalo na dan. Veliko je bilo vpitja in nasilja. Ampak tudi moj oče je kak dan kasneje pred blokom sadil grmičke, ki bodo čudovito belo cveteli, in seveda tudi so. Moralne norme, prenesene iz katoliških zapovedi, niso dopuščale ločitev, v zakonu je bilo treba zdržati menda tudi zaradi otrok, čeprav se je vzdrževanje zakona marsikdaj dogajalo prav na plečih otrok. V akutni fazi svojih sporov so takšni starši največkrat naredili še enega otroka. Tudi jaz sem pri štirinajstih dobil sestro. Pri teh letih že veš, kako nastanejo otroci, ne znaš si pa razložiti, kako jim to uspe brez senčice ljubezni, morda celo sredi srdite zakonske vojne. Moji vrstniki so v prostem času nabijali žogo, jaz pa sem nekje v ozadju zibal otroški voziček. Počutil sem se kot najstnica, ki je pri štirinajstih zanosila, rodila in skrbela za dojenčka. Kasneje se je seveda izkazalo, da je super imeti štirinajst let mlajšo sestro in da z nogometom ni bilo veliko izgubljenega.

Ko ste snemali dokumentarni film Aleksandrinke in poslušali zgodbe njihovih varovancev, ste v njih našli kaj sebe – v povezavi z navezanostjo na dedka kot nadomestnega vzgojitelja?

Ko sem snemal ta film, sem bil star že čez petdeset let, takrat sem bil s svojim otroštvom že dolgo na čistem. Sem pa bolečino ljudi, ki so pripovedovali svoje izkušnje, seveda razumel: nerazrešeno otroštvo lahko boli do smrti. Pri aleksandrinkah me je najbolj presenetilo spoznanje, kako varljiva je naša ideja materinstva. Treba se je roditi, treba je preživeti in odrasti, zato je najbolj priročna razlaga, da imajo ženske to odrešilno materinstvo kar v genih. To bi bilo res najbolj zanesljivo, vendar se pri aleksandrinkah izkaže, da ni tako. Tudi materinstvo je samo odnos, ki se začne z nosečnostjo, nadaljuje z rojstvom in razvija z vsakdanjim druženjem. Brez druženja lahko v dveh oddaljenih svetovih rasteta čedalje večje hrepenenje na eni in vztrajno pogrešanje na drugi strani. Ko so se aleksandrinke po več letih vračale domov, so si najbrž srčno želele objeti svoje hrepenenje. Vendar so včasih svoje naročje pomotoma ponudile sosedovemu otroku ali pa so nemočno zrle v obraz otroka, ki ni bil podoben niti »štručki« iz spomina niti bitjecu s fotografije, priložene v zadnjem pismu. Vsi imamo nekaj aleksandrinstva v odnosu do svojih staršev. Vsak otrok si želi absolutne podpore in ljubezni, vsak starš bi rad, da ga otrok preseže. V tej želji vsi idealiziramo in se motimo.

Kako bi rekli, da ste se vi odrezali kot oče?

Nekaj časa sem verjel, da sem dober oče, potem pa sem ugotovil, da sem bil prav zaradi svoje otroške izkušnje morda preveč popustljiv. Moj moto je bil: brez nasilja in avtoritete. Lahko imaš takšna ali drugačna vzgojna načela, ampak če si ne vzameš dovolj časa, so neuporabna vsaka načela. Ne samo materinstvo, tudi očetovstvo je odnos. Kdo pa pravi, da so odnosi preprosti?

Kakšno vlogo zavzema v vašem življenju pisanje?

Leposlovno pisanje je postalo čisto razkošje. Mizerni honorarji so daleč od ekonomske upravičenosti, ampak ljudje še vedno pišejo, založbe objavljajo, tistih, ki berejo in knjige kupujejo, pa je vse manj. Ko sem objavil svoj prvi roman, je izšel v tri tisoč izvodih in sledil je ponatis v istem številu. Danes romani izhajajo v tristo izvodih. Preden smo dobili svojo državo, je imela slovenska knjiga veliko kulturno in politično veljavo, zdaj je to ljubiteljski posel za ljubitelje in poznavalce. Ne znam si predstavljati, da bi kot samozaposleni v kulturi moral živeti od pisanja. Kot ustvarjalni proces pa je leposlovno pisanje zame čisto razkošje, to, da se za nekaj mesecev zapreš in v svoji delavnici predeš zgodbo, je bolj vznemirljivo in lepše kot križarjenje z luksuzno jahto. V primerjavi s tem je pisanje scenarija navadno garanje.

Koliko pri svojem delu uporabljate intuicijo?

Intuicijo radi pripišemo ženskam. Ženske ste do nje res bolj odprte, moški jo bolj tajimo, vsaj navzven raje prisegamo na razum. Seveda je intuicija zelo pomembna, če nič drugega, je zelo hitra, vedno prehiti možgansko refleksijo. Žal ji pogosto ne prisluhnemo dovolj, ker ima to pomanjkljivost, da prihaja brez argumenta. Iz izkušenj vem, da tudi pri ustvarjalnem procesu najprej pride intuicija. Včasih me sprašujejo, kaj je bila prva, izhodiščna ideja za film ali roman. V resnici na začetku ni bila ideja. Ideja je že zrela, racionalno oblikovana misel. Vedno je najprej slutnja, zelo intuitiven občutek, da se za nekim drobcem skriva več. Pretirana premišljenost je blizu preračunljivosti, kar pa ni najboljša pot do dobre zgodbe ali filma. Kadar te zgane intuicija, dobiš marsikdaj za bonus še veliko čustvene energije. Oziroma kadar se lotiš teme, ki te resnično vznemirja in privlači, ti ne bo zmanjkalo volje in ustvarjalne pristnosti.

Kako se počutite ob tem, ko nosite odgovornost za celoten film?

Ekipa od režiserja pričakuje, da bo suvereno in brez dvomov vodil delovni proces. Tako se počutijo varno in udobno vsi, od producenta do zadnjega člana ekipe. V resnici se vsak režiser na snemanju ves čas srečuje s številnimi ustvarjalnimi dvomi. Bolj ko je občutljiv, več je dvomov. Čeprav je dvom morda celo najbolj ustvarjalna stvar, ni da bi ga razkazoval pred ekipo. Filmska ekipa je skupina realizatorjev, ki imajo svoje negotovosti in zato potrebujejo nekoga, ki jih bo vodil in ne bo kazal nobenih znakov šibkosti. Zato je bolje skrivati svoje občutljivosti in dvome, čeprav zato včasih ostaneš grozno sam. Tudi če je na prizorišču snemanja velik vrvež, je režiser lahko v sebi zelo osamljen človek.

Igrali ste v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, ki ga je režiral Žika Pavlović. V nekem intervjuju ste rekli, da je bil »eden najbolj intuitivno odprtih ljudi, človek, ki je kot radar pobiral vse signale in jih vključil v filmsko pripoved«. Kako je vplival na vas?

Žiko Pavlovića sem zelo občudoval, bil je vizualni virtuoz. On je s filmom v glavi prihajal na snemanje. Uspelo mu je vzporedno ohranjati izjemno občutljivost, morda celo ranljivost in neizprosno poveljniško zahtevnost. Znal je režirati pred kamero in izza nje. Znal je voditi ekipo. Znal je priti do vsakogar, tudi do scenskega delavca, in ga pohvaliti. Po drugi strani pa je bil zelo strog, zahteval je red in disciplino. Spomnim se večerov v hotelu Jama. Pred 22. uro se je odpravljal spat in se spotoma ustavil malodane pri vsaki mizi, da bi rekel »lahko noč«. Omenil je kakšno malenkost za naslednji dan, predvsem pa diskretno sporočal, da je čas za spanje, ne za veseljačenje. Kmalu po začetku snemanja sem tudi jaz dobil lekcijo. Zvabili so me na zabavo v Postojno. Ko sem se okrog štirih zjutraj vrnil v hotel, me je na recepciji čakal vodja snemanja. Rekel mi je: »Aha, si prišel. Toliko da veš, Žika Pavlović mi je naročil, naj te počakam in mu sporočim, kdaj si se vrnil.« Naslednji dan sem v ne najboljši kondiciji in v polni bojni opremi vsaj desetkrat tekel z enega hriba na drugega. Mislim, da smo nekajkrat brez očitne potrebe ponavljali prizor.

Vam ni očital pozne nočne vrnitve?

Takrat ne, naslednji dan pa sva se pogovorila. Bil je zelo kratek in jasen: »Meni več pomeni film kot zabava, upam, da tebi tudi.« Bila sva zmenjena. Od takrat sem živel kot menih. Spal sem, počival in se učil besedilo. Ampak kako je to izpeljal! Slutil je, da bom naredil to napako, odzval se je preventivno in dobil iskrenega privrženca. S svojo avtorsko zagnanostjo je močno vplival name. Na tistem snemanju je šlo zelo zares, kot da ne gre za fikcijo, ampak za resnico samo. Ta film je bil res poseben, bil je drag, izrazito protirežimski film, ki se je snemal hkrati z režimsko Dražgoško bitko. Imel sem vtis, kot da disidentski par − Pavlović in Vitomil Zupan − tekmuje, kdo bo v filmu podtaknil več bomb.

Dokumentarni film Dom, v katerem ste prikazali življenje v samskem domu v Mostah, ste posneli povsem sami. Je bilo to laže, saj se vam ni bilo treba pretvarjati pred ekipo, da vam je vse jasno?

Po eni strani je bilo lažje, po drugi pa težje. Že pri Aleksandrinkah sem nekaj stvari posnel sam. Ugotovil sem, da je nekaj povsem drugega, če prideš k nekomu na obisk s profesionalno ekipo in v njegovi kuhinji razpostaviš vso tehnično kramo. Všeč mi je, če snemanje ni dosti drugačno, kot če bi sam prišel na kavo in sproščen klepet. Če na drugi strani ni prave ekipe, ljudje lažje pozabijo na kamero. Vzdušje je bolj intimno in sproščeno. Seveda pa v tem primeru pri meni ni veliko sproščenosti, saj sem dvojno ali trojno obremenjen. Takšno snemanje je zelo zahtevno in je tudi v mojem pristopu bolj izjema kot pravilo.

V Domu ste iskali vzporednice med skupinama, ki živita v njem: na eni strani so očetje, ki so ločeni od svojih otrok, na drugi otroci oziroma dekleta iz dveh stanovanjskih skupin mladinskega doma Jarše, ki ne morejo živeti s svojimi starši.

Ja, tudi v Domu je prisoten sindrom aleksandrink. Moški so imigrantski delavci, ki so ves čas hodili po svetu in služili denar, ob tem pa niso izživeli vloge očeta. Njihovi otroci v Bosni jih tako rekoč ne poznajo. Dekleta v mladinskem domu pa niso izživela odnosa s starši. Njihovi vzgojitelji so nekakšni profesionalni starši in popravljajo škodo, ki so jo povzročili njihovi pravi, vendar, kot pravi stroka, disfunkcionalni starši. Moram reči, da zelo dobro delajo, upam si trditi, da rešujejo življenja. To so otroci, ki so se v puberteti znašli na najhujših eksistencialnih robovih. Skupine so majhne in v njih vzgojiteljem uspeva ohranjati status priljubljenih avtoritet. Bil sem prijetno presenečen, ko mi je ena od punc, ki ni bila več v domu, rekla, da se gre tja malo pocrkljat. Kot bi šla domov.

Kako ste dosegli, da so se vam dekleta pred kamero tako odprla in vam zaupala tudi boleče podrobnosti iz svojih življenj?

To so v dokumentaristiki zelo tvegane in občutljive stvari. Ljudje s problemi si morda vsaj podzavestno vedno želijo govoriti in povedati. Včasih jih odpre zaupanje, včasih je odločilen mali stres pred kamero, ki pa lahko preide v posebno stanje zaupanja, ki je lahko večje, kot bi si v resnici želeli. Takrat odločata avtorjeva poštenost in odgovornost. Poznal sem mnogo njihovih problemov, poleg tega sem bil precej starejši in zrelejši od njih pa tudi sam sem imel takšno mladost, zaradi katere sem se lažje vživel vanje. Z vzgojitelji sem bil dogovorjen, da si bomo na koncu skupaj ogledali film in iz njega odstranili vse tisto, kar ni primerno, da gre v svet. Treba se je bilo zavedati, da bodo ti otroci zrasli, film pa bo ostal, zato je bilo pomembno, da v njem ni ostalo nič, kar bi jih kasneje bremenilo.

Lahko poveste še kaj v zvezi s celovečernim filmom Greva v partizane, s katerim se trenutno ukvarjate?

Naslov namerno zavaja. Gre za sodobno zgodbo, ki na eni strani tematizira slovensko politično razklanost in vprašanje vračanja umazanega oziroma slabo opranega denarja v deželo. Seveda pa ne gre za politični film, ampak v prvi vrsti za zgodbo o usodnem sporu dveh bratov.