Tiskane izdaje
V zadnjem mesecu sem imel vrsto zanimivih pogovorov o temah, ki bodo zaznamovale našo prihodnost. A moje pozornosti ni najbolj pritegnila informacija, da bodo Američani najverjetneje prihodnje leto napadli Severno Korejo in da priprave že potekajo. Psihološki profil Donalda Trumpa jasno nakazuje, da bo v skladu z ameriško tradicijo storil takšno potezo. In Kim Džong Un se prav trudi, da bi mu dal povod za to. Borze bodo sicer padle za pričakovanih 20 do 30 odstotkov, vendar si bodo hitro opomogle, saj bodo Američani spet prikazali vojaško superiornost in kdo je kdo v tem svetu.
Tudi to, kako se je hrvaška politika lotila Agrokorja, zame ni bilo posebno presenečenje. Še enkrat so potrdili dejstvo, da politika v tej regiji redko premišljeno vleče poteze v gospodarstvu. Skoraj po pravilu se pokaže, da s svojimi dejanji probleme poveča. Agrokor ni izjema, čeprav jih je Ivica Todorić pisno opozoril, kakšne bodo posledice takšnega načina reševanja, kot so se ga lotili, še pred sprejetjem zakona lex Agrokor. V pismu jim je predlagal za hrvaško državo in Agrokor (ne zanj!) bistveno ustreznejši in predvsem bistveno cenejši pristop. Žal se Hrvati nič niso naučili iz naših napak, ko smo prav tako po nepotrebnem potopili kar nekaj naših podjetij. Tudi oni se bolj ukvarjajo s Todorićem kot z Agrokorjem.
Nerazumevanje delovanja Agrokorja ponazarja prepoved notranjih pobotov med podjetji sistema, ki je avtomatično vodila do njihovih blokad. Zbirajo papirje in iščejo Todorićeve napake, za kar je veliko časa, namesto da bi se ukvarjali s poslovanjem. Ob tem dajejo izjave, ki jih bodo morali požreti takoj po lokalnih volitvah. Kakorkoli, hrvaška država (ne samo vlada!) je nepripravljena stopila v milnico. S svojim načinom reševanja je povzročila velik padec prodaje in s tem še otežila reševanje. In kot je v politiki navada, bo tudi te svoje »nespretnosti« poskušala reševati piarovsko. Kako domače!
Volitve v Franciji so prav tako potekale pričakovano. Pravzaprav me je še najbolj presenetilo, da so imeli skorajda vsi moji sogovorniki izrazito negativen odnos do obeh kandidatov. Kljub temu da gre za intelektualce, ki imajo danes povsod podobno držo, je bil to vendarle precejšen odmik od prejšnjih volitev. Po njihovem mnenju so imeli izbiro med histerično žensko in ubogljivo lutko, ki so jo ustvarili mediji, ki jih obvladuje veliki kapital.
Pa vendarle je pretekli mesec najmočnejši vtis name naredil obisk Sophie Antipolisa, največjega tehnološkega parka v Evropi. Gre za pravo mesto, ki se razteza na 2400 hektarjih v bližini Nice in ustvari več prihodkov kot celotna turistična industrija Azurne obale. So tudi zelo trajnostno naravnani. Dve tretjini zemljišč mora biti park in nobena zgradba ne sme biti višja od dreves, ki ga obkrožajo. Prav tako nobena zgradba ne sme stati na vrhu hriba. S tem ohranjajo obliko, ki jo je pokrajini dala narava. Večina podjetij je s področij informatike, elektronike, farmacije in biotehnologije ter nefrancoskega izvora. Če je Silicon Valley nastal spontano, je Sophia Antipolis plod načrtnega razvoja. Na njihovo pobudo bo v kratkem formiran tehnološki »Davos«, ki ga bo poleg omenjenih dveh ustanovilo še osem drugih, v svetu največjih tehnopolisov.
Obisk se je zgodil na povabilo njihovega direktorja za strategijo, ki namerava takšen tehnopolis postaviti nekje v naši regiji. Ima izredno dobre povezave z velikimi podjetji po svetu, ki so pripravljena podpreti kaj takega tudi tej regiji. Dobro ime o sposobnostih tukaj živečih ljudi so v svet ponesli ljudje, ki delajo v tujini, ker tu niso dobili priložnosti. Philippe Mariani je podoben tehnopolis osem let postavljal v Bahrajnu, zdaj bi ga rad še pri nas. Ali bo kaj takega nastalo v Sloveniji ali pa na Hrvaškem, v Srbiji ali BiH, je v veliki meri odvisno od nas. Cilji so jasni. Zdaj je na vrsti delo.
