Podobno kot protagonistka iz Peščene gore se tudi Alicja, osrednja figura in pripovedovalka srhljivih zgodb romana Temno, skoraj noč, vrača v kraj svojega otroštva, s tem pa nezavedno v preteklost, ki jo presega. Potuje z vlakom, ki nekoliko napeljuje na minule čase, prvi nelagodni občutki pa se začnejo pojavljati ob mimogrede navrženi izjavi deklice, da je »svojo barbiko zažgala v pečici«. Intimne zgodbe prebivalcev Wałbrzycha so pravzaprav zgodovinskega izvora, neločljivo povezane z nacizmom, antisemitizmom in s ksenofobijo, ki sočasno kraljujejo po spletnih forumih, na katerih agitatorji pozivajo k postavljanju spomenikov (po pričakovanju lažnim) prerokom, da bi pozabili, kako jim medtem pred nosom izginjajo otroci, ki jih nihče ne želi zares iskati. Roman je ujet v dihotomijo med mistificiranim zlom in nasiljem, med nečim neoprijemljivim, ki se širi iz roda v rod in se v človeka naseli kot »mačkojed«, ‒ »samo poimenovanje«, ker je zlo »treba nekako poimenovati«. Poimenovanje namreč konkretizira, popredmeti, in da dejanjem konkretizirano obliko zla, ki fizično posega v prostor in telo drugega. Batorjeva zna pripovedne linije izredno spretno zaplesti, ustvariti zadušljivo, groteskno vzdušje malega, provincialnega mesteca, ki, namesto da bi se s težavami neposredno soočilo, čaka na čudež. Predvsem prva polovica romana je prepredena z unheimlich, značilnim za Poejeve zgodbe ali gotske romane. Ko pa se zlo utelesi v obrazu in imenu, se hkrati tudi banalizira, s čimer roman zapušča žanr nadnaravne srhljivke à la Lewisov Menih, na katerega se sklicuje, in se prevesi v detektivko. S tem pridobi dodatno težo, izgubi pa temačno atmosfero.
Začetni suspenz se proti koncu izčrpava z nepotrebnim zavlačevanjem. Izpovedi, ki prekinjajo osrednji pripovedni tok, ne vsebujejo vedno za žanr relevantnih informacij, zdi pa se, da so tam predvsem zato, da osvetlijo Batorjevi tako ljubo temo poljske preteklosti. Srhljivka se prevesi v groteskno družbeno satiro, ki vseeno opazno odstopa od prvotno začrtane pripovedi in jo cepi na dve vzporedni zgodbi, od katerih je satirična manj prepričljiva. Tudi prizori nasilja postajajo po nepotrebnem vse nazornejši.
Ne glede na povedano pa je Temno, skoraj noč roman z izrednim občutkom za ustvarjanje tesnobnega vzdušja, sposobnost zapletanja zgodb pa se avtorici tako ali drugače predvsem obrestuje. »'Zakaj so mačkojedi videti tako kot mi?' sem vprašala sestro. 'Ker so taki kot mi,' mi je odgovarjala, jaz pa sem bolj slutila kot razumela strašno resnico, skrito v njenih besedah.«
