Kot laik si skušam predstavljati, kako izjemno zahtevno, naporno, nerazveseljujoče, da ne rečem duhamorno je zdraviti ali tolažiti na smrt bolne. Te ljudi, ki nas pred slovesom strežejo spredaj in zadaj (sam se tej skrbi odrekam), izjemno cenim, ker sam tega ne bi počel za noben denar. Pa še mnogi med nami ne, nekateri še kapljice krvi ne zmorejo videti… Zato se zavzemam za evtanazijo – kaj pa je drugega držati pri življenju neozdravljivo bolnega kot dolgotrajna evtanazija? Ta sodni proces pa dela prav v nasprotju s tem nadvse humanim ciljem ozaveščene družbe. Ker se akterji ne zavedajo, ne vidijo in se ne potrudijo širše razmisliti, kaj s svojim delom (do)prinašajo ali kako škodujejo družbi. Toliko bi pa že vsak odrasel, vsaj malce razgledan človek moral vedeti, da je umiranje (dolgotrajno) včasih grozljivo trpeče. (Nekajkrat v življenju sem slišal: »Končno je dotrpel(a)!«)
Dokler je človek zdrav, šibek opazovalec življenja, kajpak pristaja na ideološko (hipokratsko je tudi pod vprašajem) prepoved pomoči ob smrti oziroma je proti evtanaziji. Če bi ga pa, zelo verjetno, doletelo težko trpljenje, bi marsikateri dvignil glas za pomoč. (Mar samomori niso često tudi iz tega razloga, mi pa takega hudiča zganjamo?) In ko dokončno ugotoviš, da tako življenje nima več nobenega smisla: ne moreš vstati, ne moreš jesti, ne moreš samostojno odvajati, nekateri ne morejo niti brati niti poslušati več…, mučiš sebe in druge.
Nekako se mi zdi, da nekaj v tej družbi manjka ali se ne upa in ne sme. Namreč to, da je vsa stroka in tudi mi laiki, politika pa itak, tiho. Da je velik krivec neozaveščenost, najbrž drži; sledi religija, zatem pa vidim demokracijo, zaradi katere se morajo politiki nenehno dobrikati volilcem in zato ne zmorejo drugega kot status quo. Pa če bi malce razmislili, bi se, ko so izvoljeni, vsaj izpostavili in ostali v »lepem« ali lepem spominu. Po nekaj letih bodo tako ali tako odleteli, nekateri za vedno. Torej?
No, naj preskočim: če želimo več zdravja, sociale, izobraževanja itd., moramo obdavčiti nepremičnine. Kot kaže (Karl Erjavec), so/smo spet bližje amerikanizaciji zdravstva. Ob tem še to: kako da imamo tako smolo, da se prerinejo najmanj pogumni, najmanj ozaveščeni, najmanj občutljivi za javni interes, toda najbolj častihlepni in najbolj požrešni? O etiki, avtorefleksiji pa ne bi.
Herman Graber, Ljubljana