Z različnih področij so prišli udeleženci na 1. konferenco gledališča zatiranih v MSUM na Metelkovo – od tistih, ki se borijo za enakost med spoli, do tistih, ki v vrtcih in šolah po metodah gledališča zatiranih opogumljajo otroke, mlade. »Gledališče zatiranih so metode, ki jih je razvil Augusto Boal v Braziliji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, rečemo jim tudi gledališče za družbene spremembe. Odpiramo prostor temam, o katerih se navadno ne govori, in dajemo glas tistim, ki običajno nimajo glasu oziroma se njihovega glasu ne sliši. Pogovarjamo se o resničnem življenju, stvareh, ki se dogajajo tukaj in zdaj,« je povedala ena od organizatoric konference, pedagoginja ter soustanoviteljica Zavoda Bob in KUD Transformator Metka Bahlen Okoli.
Z odra v skupnost
Metka Bahlen Okoli pojasnjuje: »V gledališču zatiranih nimamo igralcev in gledalcev, ampak smo vsi gled-igralci, ker na neki točki vsi vstopamo v procese predstave.« Metod je kar nekaj, med njimi slikovno gledališče, kjer se upodablja s telesi; estetika gledališča zatiranih je metoda za izražanje z zvoki, ritmi, pišejo se pesmi, pisma; v časopisnem gledališču se tekste iz medijev na novo razumeva. Najbolj popularna pa je metoda forumsko gledališče, kjer skupina, ki pripravlja gledališki dogodek, predstavi probleme skozi kratke prizore, nato pa joker v vlogi komunikatorja spodbudi gledalce k razpravi, s čimer tudi oni vstopajo v prizore ter spreminjajo situacijo. »To so neke vrste laboratoriji, vaje za realnost, kjer preizkušamo strategije, ki bi jih potem lahko uporabili tudi v vsakdanjem življenju. O njih razpravljamo, iščemo potenciale, s tem potem ozaveščamo ljudi, kako se lahko odzovejo v neki situaciji,« je še povedala Bahlen-Okolijeva.
V zadnjem času je zelo popularna metoda zakonodajno gledališče. Gre za angažirano »predstavo«, ko je z odra mogoče vplivati tudi na zakonodajne procese v skupnosti, na odločevalce. Z gledalci najprej razpravljajo, kakšna zakonodaja bi bila pravična (letos je bilo v posebnem fokusu prekarno delo), na konferenci pa sta Jaka Andrej Vojevec in Tomaž Podbevšek iz Pekarne Magdalenske mreže govorila tudi o primerih dobre prakse v tujini. Pri nas je bil tak primer projekt Status quo na trgu dela pri Zavodu Bob, ko je gledališka skupina Vse ali nič opolnomočevala mlade pri reševanju vsakodnevnih stisk.
Antiavtoritativni prostori
Z mladimi se ukvarjajo tudi v kulturno-izobraževalnem društvu PiNA v Kopru. Ema Weixler je predstavila projekt FHOFIJ, kjer so gledališču zatiranih dodali nekaj drugih metod in razmišljali o antiavtoritativnosti; ustvarili so prostor preizpraševanj, razmišljali o aktivni drži posameznika, s tem pa ponudili prostor za dialog in tudi kontfrontacijo.
V gledališču skupnosti LGBTQ+ so pred leti z metodo nevidnega gledališča na mestnem avtobusu uprizorili performans ter odprli vprašanja transfobije in homofobije. »Vedno črpamo iz osebnih zgodb, nato pa smo sami igralci – in od tega ne odstopamo,« je povedala Katja Sešek. »Ni veliko varnih prostorov, kjer smo videni takšni, kakršni smo.« Naučijo se recimo odziva, kadar slišijo homofobno izjavo, specifično je tudi delo s telesom, ki je v naših primerih »patologizirano«, »nepravo«.«
Del konference so bile tudi popoldanske praktične delavnice z Michaelom Wrentschurjem iz graške organizacije InterACT, med gosti pa je bila tudi Ana Alhadi iz Inštituta za afriške študije, ki je predstavila izkušnje s forumskim gledališčem, kjer so sodelovali prosilci za mednarodno zaščito.
