Pospešeno krhanje kurdskega avtonomnega območja na severu Sirije
Turško-ameriške enote prevzemajo nadzor nad strateško izjemno pomembnim Manbidžom.
Odpri galerijo
Ameriške sile pred Manbidžom. FOTO: REUTERS
Skupne ameriške in turške patrulje so včeraj začele prevzemati nadzor nad predmestji strateško izjemno pomembnega mesta Manbidž na severu Sirije, ki je (bil) od novembra 2016 pod nadzorom kurdske milice YPG. Kurdski borci so se v sklopu dogovora izpred štirinajstih dni že začeli umikati iz mesta, ki leži na zahodnem bregu reke Evfrat. Iz javnih poslopij v središču mesta so izginile kurdske zastave in podobe ustanovitelja Kurdske delavske stranke (PKK) Abdullaha Öcalana. Mesto, ki je še pred nekaj meseci veljajo za morebitno prizorišče vojaškega soočenja Združenih držav in Turčije, bo kmalu pod popolnim nadzorom dveh največjih vojska v zvezi Nato. Muhamed Abu Adel, pripadnik kurdskih enot v Manbidžu in član mestnega vojaškega sveta (Manbij military council), je včeraj sporočil, da mestni svet skupaj z »domačimi enotami« še vedno nadzira mesto in sodeluje »s koalicijskimi enotami«, zunaj mesta pa po njegovih besedah patruljirajo »turške enote s svojimi sirskimi uporniškimi zavezniki«.
Ameriški in turški vojaki za enkrat patruljirajo na razmejitvenih črtah, ki razmejujejo območje pod nadzorom YPG oziroma večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF) in območje pod nadzorom turške vojske in njenih sirskih podizvajalcev iz vrst Sirske svobodne vojske (FSA). Do zaključka naše redakcije turške sile še niso stopile v središče Manbidža, katerega vojaška zasedba je bila zadnje dve leti velika želja uradne Ankare. Ta je avgusta 2016 in januarja letos na severu Sirije sprožila dve veliki vojaški operaciji (Ščit Evfrata in Oljčna vejica), katerih cilj je bil – pod krinko boja proti samooklicani Islamski državi – razbitje kurdskega avtonomnega območja Rojava.
Dolgo je kazalo, da bo turška nakana obračuna s sirskimi Kurdi, v katerih Ankara vidi le podaljšek Kurdske delavske stranke, neuspešna, saj so bile kurdske sile tako za Združene države kot za Rusijo, ki bijeta (geo)strateški spopad za nadzor nad severno, z nafto, zemeljskim plinom in, predvsem, z vodo bogato Sirijo »preveč pomembne« v boju z IS.
Ko so Kurdi opravili svoje delo in so skrajno sunitsko milico izgnali tudi iz Rake, prestolnice padlega kalifata, za svoje žrtvovanje – tudi v imenu drugega – niso bili nagrajeni. Nasprotno. Američani so, kot že tolikokrat, prelomili praktično vse zavezniške in strateške obljube, in se kmalu po začetku operacije Oljčna vejica začeli ponovno povezovati s Turčijo, Rusi pa so – v pričakovanju zaostritve odnosov med dvema največjima vojskama v Natu – Turčiji ob naskoku na Afrin prižgali zeleno luč in z umikom letal iz zračnega prostora Ankari tudi omogočili bombardiranje kurdskih vojaških ciljev. Kurdi so bili, (njihova) zgodovina se ponavlja, zopet prepuščeni samim sebi.
Pripadniki milice YPG, ki je v letih 2015-2017 marsikdaj prestopila kurdske etnične meje in s svojim strateško »predimenzioniranim« in večkrat izjemno ošabnim vedenjem nadse dobesedno priklicala sicer absolutno predvidljivo turško vojaško posredovanje, so se, posledično, začeli umikati proti Evfratu. Turška vojska jim je skupaj s svojimi sirskimi zavezniki iz vrst sicer proslule Sirske svobodne vojske sledila in jih pred nekaj tedni tako politično kot vojaško stisnila v kot.
Voditelji YPG so sprejeli edino logično in etično odločitev – med vojno s Turčijo, ki bi gotovo pripeljala do velike (še ene) človeške tragedije in »taktičnim umikom« so se odločili za miroljubno možnost. V to so jih z umikom podpore in diplomatskim zvijanjem rok prisili tudi v Washingtonu in Moskvi. Bili so izdani. Turški zunanji minister Mevlut Cavusoglu je sže pred nekaj dni zelo jasno napovedal, da se turška vojska niti slučajno ne namerava ustaviti ne na mestnih meja Manbidža ne na zahodnem bregu Evfrata. Na tiskovni konferenci v Antalyi je dodal, da bo turška operacija na severu Sirije trajala še šest mesecev, »model« iz Manbidža – vključujoč razorožitev YPG – pa bodo Turki po Cavusoglujevih besedah poskušali uveljaviti tudi v Raki in Kobaniji, sicer čustvenem središču kurdskega boja proti Islamski državi in tudi – Turčiji.
Ameriški in turški vojaki za enkrat patruljirajo na razmejitvenih črtah, ki razmejujejo območje pod nadzorom YPG oziroma večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF) in območje pod nadzorom turške vojske in njenih sirskih podizvajalcev iz vrst Sirske svobodne vojske (FSA). Do zaključka naše redakcije turške sile še niso stopile v središče Manbidža, katerega vojaška zasedba je bila zadnje dve leti velika želja uradne Ankare. Ta je avgusta 2016 in januarja letos na severu Sirije sprožila dve veliki vojaški operaciji (Ščit Evfrata in Oljčna vejica), katerih cilj je bil – pod krinko boja proti samooklicani Islamski državi – razbitje kurdskega avtonomnega območja Rojava.
Turško zmagoslavje
Dolgo je kazalo, da bo turška nakana obračuna s sirskimi Kurdi, v katerih Ankara vidi le podaljšek Kurdske delavske stranke, neuspešna, saj so bile kurdske sile tako za Združene države kot za Rusijo, ki bijeta (geo)strateški spopad za nadzor nad severno, z nafto, zemeljskim plinom in, predvsem, z vodo bogato Sirijo »preveč pomembne« v boju z IS.
Ko so Kurdi opravili svoje delo in so skrajno sunitsko milico izgnali tudi iz Rake, prestolnice padlega kalifata, za svoje žrtvovanje – tudi v imenu drugega – niso bili nagrajeni. Nasprotno. Američani so, kot že tolikokrat, prelomili praktično vse zavezniške in strateške obljube, in se kmalu po začetku operacije Oljčna vejica začeli ponovno povezovati s Turčijo, Rusi pa so – v pričakovanju zaostritve odnosov med dvema največjima vojskama v Natu – Turčiji ob naskoku na Afrin prižgali zeleno luč in z umikom letal iz zračnega prostora Ankari tudi omogočili bombardiranje kurdskih vojaških ciljev. Kurdi so bili, (njihova) zgodovina se ponavlja, zopet prepuščeni samim sebi.
Pripadniki milice YPG, ki je v letih 2015-2017 marsikdaj prestopila kurdske etnične meje in s svojim strateško »predimenzioniranim« in večkrat izjemno ošabnim vedenjem nadse dobesedno priklicala sicer absolutno predvidljivo turško vojaško posredovanje, so se, posledično, začeli umikati proti Evfratu. Turška vojska jim je skupaj s svojimi sirskimi zavezniki iz vrst sicer proslule Sirske svobodne vojske sledila in jih pred nekaj tedni tako politično kot vojaško stisnila v kot.
Nepovratno krčenje Rojave
Voditelji YPG so sprejeli edino logično in etično odločitev – med vojno s Turčijo, ki bi gotovo pripeljala do velike (še ene) človeške tragedije in »taktičnim umikom« so se odločili za miroljubno možnost. V to so jih z umikom podpore in diplomatskim zvijanjem rok prisili tudi v Washingtonu in Moskvi. Bili so izdani. Turški zunanji minister Mevlut Cavusoglu je sže pred nekaj dni zelo jasno napovedal, da se turška vojska niti slučajno ne namerava ustaviti ne na mestnih meja Manbidža ne na zahodnem bregu Evfrata. Na tiskovni konferenci v Antalyi je dodal, da bo turška operacija na severu Sirije trajala še šest mesecev, »model« iz Manbidža – vključujoč razorožitev YPG – pa bodo Turki po Cavusoglujevih besedah poskušali uveljaviti tudi v Raki in Kobaniji, sicer čustvenem središču kurdskega boja proti Islamski državi in tudi – Turčiji.
