Petra Kolmančič ostaja s svojo novo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Tretja oseba dvojine na sledi predhodni knjigi P(l)ast za p(l)astjo, hkrati pa preobrača svoj »panoptični pogled«. Tokrat so pesničine oči uprte v notranjost, v mnogoterost jaza, vpetega v časovno-spominske koordinate, emocionalne preizkušnje in biološki spol. Gre za poglobljena soočanja z eksistenco in esenco, za nenehno prevpraševanje položaja (ženskega) subjekta v svetu »neizprosne resničnosti«, ki »sproti izkrivlja besede, podobe, dejanja« –̶ in obstanka v njem. Odgovor je enoznačen in neizprosen: »Razkrojiti se moraš, / razbiti, / opustiti vse, kar si in kar si bila – / in se potem narediti na novo.« Tako pesnica svetuje v Nasvetih za nevsakdanjo rabo, v uvodnem in enem najmočnejših ciklov. Za nepretencioznim, priročniškim naslovom se skriva odločilni nastavek celotne zbirke, ki že odpira vsa vprašanja, s katerimi se avtorica v kombinacijah in permutacijah sooča v nadaljevanju. Refleksivna lirika Petre Kolmančič je pogumno vrtnarjenje po lastni notranjščini, »kajti nepovratne terjatve s samim seboj / bistveno vplivajo na likvidnost / duše in srca«.
V vsakem trenutku pa se pesnica zaveda, da sta preteklost (spomin v podobi »starega predatorja«) in prihodnost varljiva navigacijska instrumenta, ki zavajata in izp...
Tomaž Kosmač, alias Kosmo, že vse od pisateljskih začetkov briše mejo med avtobiografskostjo, spominom in fikcijo, ki jih nato preveže z avtoironično...