ZAVRČ – Prejeli smo pismo, nepodpisano. Žolč zliva na Barbaro oziroma Barbiko Omers, dekliško Urbanc, iz haloške vasi Korenjak v občini Zavrč. Ob denacionalizaciji se je, trdi pismo, »v prepričanju, da bo sodišče v Ljubljani njeni goljufiji in prevari slepo verjelo«, priglasila kot »nezakonska hči veletrgovca Franca Urbanca, po očetu Feliksu solastnika Centromerkurja ob ljubljanskem Tromostovju«, čeprav »ni nezakonska hči Franca Urbanca in tudi ne nikakršna sorodnica, o čemer je sama zelo dobro seznanjena«. Z odvetniki, obtožuje pismo, naj bi se dogovorila, da si bodo »za nas smrtnike neprecenljivo premoženje delili na enake dele«. Za ta namen naj bi tudi ponarejali osebne dokumente, a na sodišču ji ni uspelo. Pismo ne navaja, a smo se pozanimali in izvedeli, da gre za po denarni vrednosti peto denacionalizacijsko zadevo v Sloveniji.
Grdobij na kubik
Pismo nadalje trdi, da je Barbara nekaj časa živela pri sestri Branki v kanadskem Vancouvru, kar naj bi bilo njeno izhodišče za lažno napeljevanje podjetnikov po Sloveniji in Hrvaški, da bo njihovim firmam tam priskrbela uspešne posle. Za ta namen naj bi jim vnaprej pobirala denar, od 5000 do 25.000 evrov po poslu. O tem naj bi marsikaj vedela tudi Daniela Žagar z Območne obrtno-podjetniške zbornice Kranj.
Kot naslednjo svojo potegavščino naj bi Barbara v Vancouvru obljubljala posle z montažnimi hišami Jelovice: »Vabila je lesne tehnike, predvsem mizarje iz Marlesa v stečaju.« Za urejanje papirjev za sanjske zaposlitve v Kanadi naj bi jim pobirala po 500 evrov. Dokumentov naj ne bi uredila in tudi ne vrnila denarja, trdi anonimka in razvija naprej: »Njena pokojnina iz kratke delovne dobe v ljubljanski tekstilni trgovini zaposlene prodajalke je majhna, svoje žrtve pa išče med obubožanimi ljudmi.« Zato naj bi jo nekaj njenih ogoljufanih in ogorčenih žrtev (očitno prisilno) odpeljalo na gorenjsko kmetijo, tam pa jo zvezalo »v upanju, da goljufijam naredijo konec«. Odrešil naj bi jo, ko je prišel na kmetijo, ki je bila na prodaj, kmet Oman iz okolice Kranja, ki »prodaja sadje in zelenjavo na tržnici ljubljanskega BTC«. Še naj bi nepremičninsko agencijo R. L. z Broda pri Ljubljani oškodovala za 50.000 evrov, za podobno vsoto tudi S. J. z Dola pri Hrastniku, ko je posredovala pri prodaji objektov propadle litijske predilnice. Seznama domnevnih Barbarinih grehov še zdaleč ni konec. Njenih grdobij naj bi bilo ogromno – ne le na kvadrat, ampak celo na kubik. Še nedolžno, a prav tako nedopustno naj bi bilo kovanje neupravičenega dobička s prirejanjem obmejnih srečanj v Korenjaku.
Tragična usoda Ključno zadevo Omersove je njen pravni zastopnik komentiral: »Barbara je bila in je žrtev s tragično življenjsko usodo.« Iz obsežne (za članek preobsežne) pisne razčlembe kot bistveno povzemamo naslednje: »Pogovorno uporablja ime Barbara, rojstno ime je Barbika, priimek Omers je pridobila ob poroki. Rojena je bila leta 1952 kot nezakonska hči matere 'Mete' Urbanc, oče ni znan, dana je bila v rejo. Njeno biološko mamo so tedanje oblasti brez argumentov sodile in obsodile, z njo ter z bratom in sestro kot družina skupaj niso imeli možnosti živeti.« Naprej: »Osnovne ustavne in človekove pravice je materi 'Meti' Urbanc odrekala in onemogočala tedanja oblast (UDBA). Kot pričajo tudi številna gradiva Arhiva RS, je bila 'Meta' Urbanc večkrat obsojena na zaporno kazen. Argumentacije sodišča so bile brez pravnih temeljev, razlogi za kazenske sodbe niso znani. Pred vojno je bila 'Meta' Urbanc ugledna oseba, kot hči veletrgovca je imela lepo življenje, vozila je tudi avtomobil. O poznavanju 'Mete' so vedele izpovedati verodostojne še živeče priče (izjave v spisih postopkov preiskovalnih organov in sodišč). Postopki teh potekajo, zato dotičnih vsebin imenovana Urbanc Barbika Omers ne more komentirati.« |
Ni slišala, da bi pobirala denar
Ker anonimka ne za Barbaro ne za številne njene domnevne žrtve ni navedla nobenega konkretnega kontaktnega podatka – za skrivače sicer tipično – smo potipali za nekaterimi nakazanimi naslovniki. Začeli smo s prodajalcem zelenjave Omanom, pa so tako slovenski kmetje kot tudi albanski zelenjadarji zatrdili, da ga na tržnici BTC zanesljivo ni.
Nekateri iz pisma so pritrdili, da Barbaro poznajo, da morda res ni popolna, a da so očitki nesporno prehudi. Našli smo gorenjsko kmetijo, kjer je res bivala nekaj časa – a le kot oskrbnica: »Tukaj zagotovo ni bila privezana s fizično prisilo.«
Zbornična direktorica Daniela Žagar je o Barbari povedala: »Pri nas se je s svojo skupino s Štajerskega oglasila v času pred zimsko olimpijado v Vancouvru. Sestala se je z našimi obrtniki, ki so iskali posle. Splošen vtis je bil, da je zadeva obetavna, zato so kar poprijeli. Lahko tudi povem, da nisem slišala, da bi od naših obrtnikov pobirala denar. Se je pa sčasoma izkazalo, da iz teh poslov, iz te moke ne bo kruha. Njihovo in tudi moje razočaranje nad Barbaro, ker se ni izkazala za dovolj verodostojno, je bilo kar precejšnje in sem se od nje popolnoma distancirala.«
Grozilni grafit
Kot nas zavezuje zakon, smo o obtožbah šli povprašat tudi v pismu hudo očrnjeno Barbaro. Čez doline in strme klance naravnost v obmejno vas Korenjak. Že prvi pogled na novo fasado hiše, kjer živi Barbara, je pa v lasti domačina Andreja Fajfarja, nas je zmrazil: »Barbara, pazi se!«
Svarilna kraca je le delček kampanje, ki jo neznana oseba, morda ne ena sama, že dlje vztrajno vodi proti njej, je potem povedala Barbara. Prejela je že več anonimk, ki jo grdo obrekujejo. Saj je obvestila policiste. Ali so že poiskali pisca, sama ne ve.
Dali smo ji prebrati k nam prispelo anonimko. Odločno zanika, da bi bilo v njej kaj resnice. Nekaterih navedenih ljudi sploh ne pozna, goljufala ni nikogar. Kot ne držijo (sicer v pismu manj izpostavljeni) očitki Andreju Fajfarju: »Nikogar ni goljufal, vse je prislužil le s poštenim delom. Tu, kjer živim deveto leto, je njegova dediščina. Skrbim za njegovo posestvo, medtem ko on prek slovenske firme dela v tujini.«
Z Marlesom je res želela sodelovati, a ni šlo, medtem ko z Jelovico ni imela nikoli nič. Od nikogar ni vnaprej jemala denarja. Za slovensko sodelovanje z Vancouvrom, pravi, je naredila veliko, in navede dvostranski članek v Gazelah. Nikoli je niso priklepali, nikoli ni bila zaprta in tudi z odvetniško družbo Čeferin, kar trdi pismo, ni nikdar sodelovala.
Na obmejno prijateljsko in družabno srečanje, ki ga je pomagala pripraviti, je res nekdo anonimno klical inšpektorje. Da niso zaznali nobenih kršitev, se izkaže z njihovim zapisnikom.
Zaradi česa bi torej postala tarča srdite gonje? Barbara meni: »Za to vojno tiči družinska zgodba v povezavi z dediščino.«
