Ljubljana – Potem ko je Danska odpihnila Irsko in se kot 14. reprezentanca s stare celine zavihtela na svetovno prvenstvo v Rusijo, je znana zasedba Evropejcev, ki bo poskušala na SP 2018 če četrtič zapovrstjo osvojiti prestižno lovoriko pod Uefinim dežnikom.
Irska je zabila prvi gol, toda v nadaljevanju so bili danski nogometaši učinkoviti kot socialni sistem v skandinavskih državah. Zvezdniki danske reprezentance niso premogli milosti do gostiteljev: nasuli so jim pet golov. Irska bojevitost ni prišla do izraza, zvezdniki Leicestra, Tottenhama, Chelseaja, Leipziga in Seville so bili enostavno predobri. Trikratni strelec Christian Eriksen je končal kvalifikacije z 11 goli, kar je največ med vsemi zveznimi igralci v Evropi. Ni čudno, da je Tottenham v zadnjem prestopnem roku zavrnil 50-milijonsko ponudbo za 25-letnega Danca.
Štirinajst najboljših reprezentanc s stare celine vendarle nič več ne pogleduje nazaj. Nestrpno pričakujejo žreb skupin, ki bo 1. decembra v moskovskem Kremlju. Med njimi so tudi Hrvati, ki so si izborili nastop med elito med zadnjimi v Evropi. Njihovi navijači tekmujejo, kdo bo sestavil najzahtevnejšo ali najlažjo skupino za izbrance selektorja Zlatka Dalića. »Najboljša« po mnenju Hrvatov bi bila skupina, v kateri bi igrale Rusija, Hrvaška, Iran in Južna Koreja, torej bi igrali 14. junija otvoritveno tekmo šampionata z gostiteljico. »Najslabši« scenarij po mnenju hrvaških navijačev bi bila skupina z Brazilijo, Kostariko in Nigerijo, ne želijo si niti sosedskega srečanja s Srbijo.
Hrvaška se je enkrat približala zgodovinskemu podvigu, in sicer leta 1998, ko je njen najslavnejši rod (Prosinečki, Boban, Šuker, Jarni, Soldo, Bilić, ...) osvojil visoko tretje mesto v Franciji, toda tedaj so igrali v polfinalu proti gostiteljem in sodnikom. Stara celina bo imela naslednje poletje vendarle v ognju še močnejše reprezentance, kot je hrvaška z Modrićem, Rakitićem, Perišićem in drugimi. Rekordni četrti zaporedni naslov svetovnega prvaka bodo poskušali priigrati Evropejcem tudi Nemci, Španci, Angleži, Francozi in Belgijci.
Kvalifikacijsko sito je bilo premočno za uveljavljeni reprezentanci, ki tradicionalno pustita močan pečat na turnirjih – Nizozemsko in Italijo. »Oranžni« so trikrat zaznamovali finale (1974, 1978, 2010), nazadnje v Braziliji so priplezali do visokega tretjega mesta, četudi so jih mnogi odpisali že prej. Italijani so zgodba zase: četudi običajno delujejo slabo in neprivlačno, se pogosto »pretihotapijo« do najvišjih zvezd. Štirikrat so pokorili svet (1934, 1938, 1982 in 2006), dvakrat igrali tudi v finalu ('70, '94). »Azzurre«, »oranje«, Grčijo in BiH, ki so zastopali Evropo pred tremi leti v Braziliji, bodo čez sedem mesecev nasledili Danska, Islandija, Poljska, Srbija in Švedska, ki ne premorejo tako bogate tradicije uspehov.
Primerjava predstavnikov stare celine s turnirjev v letih 2014 in 2018 razkriva, da bi lahko naslednje leto močneje opozorili nase evropski tekmeci. Povprečna vrednost evropske reprezentance pred turnirjem v Braziliji je znašala 323 milijonov evrov, enak statistični podatek za tokratno štirinajsterico znaša 317 miljonov €, šest milijonov manj, četudi vlada v zadnjih prestopnih rokih podobna inflacija kot v Venezueli. Logično, Italija velja na trgu 390, Nizozemska 250 milijonov €, veliko več kot Islandija (63) in Švedska (104). Prav tako je zanimiva primerjava skupnega števila prebivalcev udeleženk mundiala iz Evrope – število je padlo s 553 milijonov leta 2014 na 521 v letu 2018, četudi bo imela Evropa – zavoljo gostiteljice – eno reprezentanco več. Italija pač šteje 60,6 milijona duš, kar je približno 60,3 milijona več kot Islandija.
Ti podatki opogumljajo evropske tekmece z vseh koncev sveta, predvsem Južnoameričane. Slednji po številu osvojenih lovorik capljajo za Evropejci z 9:11. V taborih nazadnje osmoljenih Argentine in Brazilije so odločeni, da bodo stari celini vrnili za leto 2014, ko je Nemčija najprej s 7:1 odpravila Brazilce, nato pa v finalu pokvarila otroške sanje še Lionelu Messiju.