Visoka politika z žvečilnim gumijem v ustih

Tistim, ki skrbijo za japonski protokol, je odleglo, potem ko so srečanje med cesarjem Akihitom in filipinskim predsednikom Rodrigom Dutertejem konec minulega tedna odpovedali zaradi smrti monarhovega strica princa Mikase.

Že dolgo niso tako trepetali glede tega, kako se bo gost vedel med uradnim sprejemom, ki ga vedno zelo natančno pripravijo in bi prav zato lahko spodbudil Duterteja, da bi prebil led in storil nekaj, česar se pred cesarjem ne sme početi.

V japonskem protokolu so se namreč bali, da bo žvečil žvečilni gumi, kakor se je to zgodilo med njegovim srečanjem s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom v Pekingu pred dvema tednoma, ko je v slavnostno sprejemno dvorano v Veliki palači ljudstva vstopil z rokami v hlačnih žepih. Med srečanjem z japonskim cesarjem bi to veljalo za neodpustljivo grobost. Tudi kitajski predsednik ni bil navdušen nad takšnim sproščenim vedenjem, vendar si je tako zelo želel slišati, kako filipinski kolega sporoča Američanom, naj odidejo domov in da jim ni treba skrbeti za filipinske interese v Južnokitajskem morju.

Seveda mu je bil pripravljen odpustiti tudi odpet zgornji gumb na srajci, potem ko je Duterte na poslovnem forumu izjavil, da so Američani »malo preglasni, včasih celo neotesani, kakor da njihovo grlo ni ravno primerno za civilizirano vedenje«. »Težava je v tem, da kadar se pogovarjate z zahodnjaki, Američani in drugimi, ugotovite, da nimajo ravno najboljših manir,« je izjavil Duterte na veliko zadovoljstvo kitajskih gostiteljev, ki tudi sami mislijo, da zahodnjakom ne bi škodilo malo več vljudnosti v stikih s starimi civilizacijami, kakršna je, denimo, njihova.

Predstave z japonskim cesarjem torej ni bilo, vendar je odpovedano srečanje kljub temu vzbudilo spomine na ameriškega predsednika Baracka Obamo, ki se je v cesarski palači med rokovanjem z Akihitom tako globoko priklonil, da je sprožil plaz kritik in obtožb zaradi »izdajalskega dejanja«. V nasprotju z ameriškim predsednikom bi filipinski storil kdo ve kaj in japonski diplomati so prepričani, da to ni samo znak njegove neotesanosti, ampak vedno tudi svojevrstna politična predstava.

Navsezadnje, pravijo, je Duterte sin znanega odvetnika in učiteljice, zato si je težko predstavljati, da ga med odraščanjem niso naučili manir in lepega vedenja, značilnega za privilegirano družbeno elito.

Zakaj torej to počne?

Dutertejeva govorica telesa kratko malo spremlja njegovo retoriko, pri kateri nič ne pomišlja, ko je treba Obamo poslati »k vragu«, papeža Frančiška pa označiti za »kurbinega sina«. Vsako njegovo dejanje pritegne pozornost globalnega esteblišmenta in sporoča, da za filipinskega predsednika ni nikakršne svetinje v globalni ureditvi in da, prav nasprotno, v ta zaprti krog odnosov med velesilami in njihovimi manjšimi partnerji, ki so pogosto prisiljeni v zavezništvo, vstopa pripravljen na boj z golimi pestmi. Duterte, skratka, poskuša s svojim žvečilnim gumijem, kavbojkami in čevlji, obutimi na boso nogo, poudariti pristnost in samostojnost. »Nisem kakor vsi drugi,« sporoča njegova drža. »V ring sem pripravljen stopiti brez rokavic.«

Toda težava, ki je filipinski predsednik morda ne upošteva, je smisel azijske vljudnosti. V urejeni obleki, ki jo izrecno zahtevajo, kadar se, denimo, tuji novinar sestane z japonskimi političnimi predstavniki, ali v uglajenem jeziku, ki ga pričakujejo med pogovorom s kitajskim političnim vodstvom, se namreč skriva tisti prostor svobodne interpretacije, ki je pogosto lahko odrešilen pri zapletenih dogodkih in meddržavnih odnosih.

Ko je, denimo, japonski premier Tanaka Kakuei leta 1972 prišel na Kitajsko, je med srečanjem s premierom Zhou Enlaijem izjavil, da je »sramotno, da je bila v preteklih desetletjih za odnose med Japonsko in Kitajsko značilna nesrečna preteklost, med katero je naša država povzročila toliko neprijetnosti kitajskemu narodu«.

»Neprijetnost« je beseda, ki jo uporabimo, kadar se dekletu opravičujemo, ker smo nehote polili vodo na njeno obleko, ga je opozoril Zhou, toda ko se je zvečer Tanaka sestal z Mao Zedongom, mu je kitajski vodja podaril knjigo Pesmi Čuja. Ljudje, ki so skrbeli za japonski protokol, niso vedeli, kaj storiti. Zakaj prav takšno darilo? Kaj je hotel Mao povedati japonskemu gostu? V zadregi so bili, vse dokler niso knjige odprli na strani, na kateri je bila zapisana pesem Devet opravičil z natančnim opisom tega, kar bi Kitajci hoteli slišati od Japoncev, kadar se začnejo pogovarjati o »nesrečni preteklosti«.

Takšen je bil, denimo, eden od primerov daljnovzhodne diplomacije. Duterte raje izbira bližnjice. Na Kitajskem je tako govoril proti Američanom, na Japonskem izjavil, da je bil v Pekingu samo zaradi gospodarskih sporazumov, in kdo ve, kaj bo povedal na zasedanju združenja Asean (Združenja držav jugovzhodne Azije) oziroma kako bo opravičil svoj odmik od ZDA in približevanje Kitajski, s katero so tudi druge države iz te skupine v ozemeljskem sporu. Visoka politika z žvečilnim gumijem je nevarna. Človek se nepremišljeno zaleti in se šele potem spomni kitajskega pregovora: razsuti riž lahko spravimo nazaj v vrečo, izgovorjenih besed pa ni več mogoče vzeti nazaj.