Tiskane izdaje
Če je Tavčarjev roman Izza kongresa, v katerem je upodobil ozadje ljubljanskega kongresa, ko je današnja prestolnica leta 1821 za štiri mesece postala središče evropske politike, njegovo najobsežnejše romaneskno delo, gre zgodovinskemu romanu Visoška kronika mesto njegovega najbolj priljubljenega in najbrž tudi najboljšega romana.
Visoška kronika je v nadaljevanjih izhajala vseh dvanajst mesecev leta 1919 v reviji Ljubljanski zvon, dve leti zatem je izšla tudi v knjigi. Ti podatki niso nepomembni.
Leta 1919 je bil Ivan Tavčar namreč star »že« 68 let. Leto pred tem je umrl Ivan Cankar, ki so mu Ljubljančani priredili veličasten pogreb, Tavčarju kot dolgoletnemu ljubljanskemu županu pa zamerili, ker v spomin na pisatelja ni dal izobesiti črnih zastav in razglasiti uradnega žalovanja. Tavčar ni bil naklonjen Cankarju, medtem ko ga je imel Cankar za dobrega župana. Nasploh se je Tavčar takrat spuščal v polemike z mlajšimi generacijami umetnikov, kar ga v njihovih krogih ni ravno proslavilo.
Poleg županske funkcije je bil takrat tudi načelnik Jugoslovanske demokratične stranke, član narodne vlade kot poverjenik za prehrano in še marsikaj. Delovno in aktivno je bil vpet tudi v številne časopisne polemike. A v resnici je čutil, da tako v očeh literarnih kot političnih sopotnikov vse bolj velja za »odsluženega starca«.
Najprej s Cvetjem v jeseni (1917), zatem pa slaba štiri leta pred smrtjo z Visoško kroniko je pokazal, da, vsaj kar zadeva literaturo, ni tako. »Tolika miselna in umetniška zrelost, kakor jo je pokazal stari Tavčar v zadnjem svojem delu, je kaj redka v naši slovstveni zgodovini,« je dobra štiri desetletja pozneje zapisal literarni zgodovinar Anton Slodnjak in dodal, da Tavčar tudi »v tem delu sicer ni zatajil romantične liričnosti, ki je bila ena najbolj bistvenih značilnosti njegove umetniške zavesti in njegovega sloga, toda preobrazil jo je v sicer elegično, vendar nesentimentalno prepričanje, da sta individualno in družbeno življenje najvažnejši torišči, na katerih se kažeta smisel in vrednost človeškega obstoja v pravi luči«.
Črpal iz bogatega arhiva
Visoška kronika ob nastanku ni bila literarno inventivno delo. Nastala je tako rekoč v sklepnem obdobju slovenske moderne, kljub temu pa pomeni vrh postromantičnega zgodovinskega romana pri nas. Gre za nedokončano delo, saj je imel Tavčar namen napisati trilogijo, ki bi časovno zajela obdobje od 17. do konca 19. stoletja, a ga je prehitela smrt. Naslov romana govori tako o kraju dogajanja – Visoko v pisateljevi rodni Poljanski dolini, kjer je leta 1893 kupil dvorec in pripadajoče posestvo ter s tem postal lastnik obsežnega visoškega arhiva, polnega zanimivih listin – kot o obliki pripovedovanja – kronika dogodkov. To zapisuje oziroma pripoveduje Izidor Kalan, sin Polikarpa Khallana, ki je kot udeleženec tridesetletne vojne (1618–1648) storil zločin in s tem močno določil nadaljnji potek dogodkov svoje rodbine.
Roman tematizira tako tridesetletno vojno kot obdobje preganjanja čarovnic in protestantizma, teme, ki so bile takratnemu bralstvu, ki je ravnokar izstopilo iz prve svetovne vojne, blizu. Še zlasti, ker je Tavčarju uspelo z večplastnim jezikom, kmečko snovjo, poudarjanjem naravnih lepot, protinemškim tonom, povzdigovanjem domoljubja ter kritičnostjo do klerikalizma ter vsesplošne zaostalosti slovenske družbe vpeti zgodovinsko kroniko v družbeno atmosfero svojega časa.
Klemen Janežič, Nina Ivanišin, Aljaž Jovanovič in Janez Škof. Foto: Peter Uhan
Spoštljivo do avtorja
Odrske priredbe romana, o katerem je ravnatelj Drame Igor Samobor priznal, da se zdi na prvi pogled morda neuprizorljiv, se je lotil režiser Jernej Lorenci. A kot smo zadnje čase pri njem že navajeni, so pravi avtorji priredbe ustvarjalci uprizoritve, med njimi zlasti igralci Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Klemen Janežič, Aljaž Jovanovič in Janez Škof.
Po Samoborjevih besedah je uprizoritev »ustvarjena z izjemno poštenostjo in natančnostjo«, kot eno glavnih režijskih usmeritev v ustvarjalnem procesu pa so tudi igralci izpostavili Lorencijevo »spoštljivost do avtorja in predanost literarni predlogi, po kateri so ustvarjali«.
Uprizoritev štiri ure trajajoče priredbe po besedah lektorice Tatjane Stanič temelji na pripovedovanju: »Vseh pet igralcev se izmenjuje v vlogi pripovedovalca: vsak od njih gradi svoj odnos s Tavčarjevo pripovedjo in liki, ki nastopajo v njej. Tako se oblikuje dinamičen dialog med Tavčarjevim jezikom in osebnim govorom vsakega igralca.« Poudarila je, da »Tavčarjev namenoma starinski jezik Visoške kronike na odru zveni nadvse prezentno, gibko, očarljivo in sugestivno. Ko se povezuje in sooča s sodobnimi, individualnimi govori igralcev, nastane simbioza, ki nas z dvojno pripovedno napetostjo – današnjega dne in daljne preteklosti – popelje skozi zgodbo Visoške kronike.«
Tavčarjev roman je preveden v deset jezikov, med njimi italijanščino, nemščino in francoščino, pohvali se lahko tudi s številnimi izvirnimi izdajami, ki so seveda tudi posledica tega, da je Visoška kronika zaradi zgodovinske kompleksnosti del šolskega bralnega kanona.
