Ferdinand Hodler (1853–1918) se je kot izučen slikar vedut pri sedemnajstih letih priselil iz Berna v Ženevo, kjer je spoznal pokrajinskega slikarja Barthélemyja Menna, ki je kmalu postal njegov vzornik in učitelj. Od leta 1974 naprej se je mladi umetnik redno udeleževal švicarskih in mednarodnih razstav ter za svoje pokrajinsko in zgodovinsko slikarstvo prejel številne nagrade, začel pa se je družiti tudi s simbolisti. Ženevski muzeji Musées d'art et d'historie, ki hranijo okrog 150 slik, 800 risb, zvezkov in grafik kot tudi slikarjevo pohištvo in druge osebne predmete, ob obletnici pripravljajo številne tematske razstave in prireditve, povezane s slikarjevim življenjem, delom in obdobjem, v katerem je živel. Program Hodlerjevega leta ni usmerjen le v prikaz slikarjevih mojstrovin iz depojev in zasebnih zbirk, temveč si kustosi želijo osvetliti umetnikovo delovanje z manj znanih zornih kotov in kontekstov, v katerih se je gibal, predvsem pa bi radi poudarili tiste dimenzije njegovega slikarstva, ki presegajo patriotsko dekorativnost, na katero je bil Hodler v preteklosti pogosto zreduciran. Obiskovalci lahko Hodlerja, podobno kot mi Cankarja, doživijo na sto in en (bolj ali manj posrečen) način – od razstav umetnikovih sodobnikov in poznejših sledilcev, prek strokovnih predavanj in predstavitev publikacij o slikarju in njegovem delu, do multisenzoričnih vodenj in programa za najmlajše.
Paralelizem
V ženevski galeriji Musée Rath je v izteku ena od zanimivejših tematskih razstav z naslovom Hodler / Paralelizem. Na ogled je okrog 100 slikarjevih del, ki kronološko in skoraj pedagoško prikazujejo umetnikov razvoj, povezave med posameznimi deli in slikarjeve ambicije. Koncept razstave izhaja iz Holderjevega predavanja iz leta 1897 v Fribourgu z naslovom Umetnikovo poslanstvo. V tem besedilu je namreč teoretično opredelil osnovne principe svojega ustvarjanja, ob čemer je posebej izpostavil in definiral pojem paralelizma, do katerega se je dokopal s študijem narave in ljudi. Gre za princip kompozicije, ki sloni na razkritju reda v naravi. Drevesa, razpostavljena ob cesti, oblaki in hribi, ki se zrcalijo v jezeru, ali skupina ljudi morajo biti v skladu s Hodlerjevo vizijo organizirani v paralelnih vzorcih, ki jih umetnik vzpostavlja prek simetrij in ponavljanj. Iz namerno popreproščenega razumevanja kozmosa Hodler razvije enostavno in jasno teorijo svojega ustvarjanja. »Umetnikovo poslanstvo je, da izrazi večni element narave, tj. lepoto, da prikaže bistvo njene lepote. Naravo sublimira, da razkrije stvari, sublimira tudi oblike človeškega telesa; prikaže nam »povečano in poenostavljeno naravo, osvobojeno vsakršnih nepomembnih detajlov«, kot pravi v uvodnem delu predavanja. Razstava na podlagi umetnikovega kompozicijskega diskurza sopostavi izbrane potrete, pokrajine, historične slikarije in simbolistične freske. Hodler je v svojih delih vselej iskal enotnost in simetrijo, ki jo je zaznaval v naravi in jo v slikarstvu prenašal tudi na človeško telo, ali pa je snoval po ritmu in logiki, ki ju je cenil v arhitekturi. Razstava pa poleg formalnega kompozicijskega paralelizma išče vzporednice tudi med sižeji, motivi in celo modeli, ki jih Hodler portretira večkrat v daljših časovnih razdobjih, med njimi posebno mesto zasedajo številni umetnikovi avtoportreti. Ne nazadnje gre tudi za vzporejanje čustvenih stanj, ki se zrcalijo v izboru barv navdihujoče hribovske panorame ali portretiranju počasnega umiranja ljubljene osebe. Razstava zagotovo sodi med enega relevantnih vrhuncev Hodlerjevega leta, česar denimo o prisiljenem »paralelizmu« med Hodlerjem in Albertom Giacomettijem v Umetnostnem muzeju Winterthur ni mogoče reči.
