Zakonca sta odlična gosta za revijo, kot je naša, saj z njima v enem zamahu pokriješ olimpijado, družbena omrežja in oglaševalsko industrijo, ob televizijskih in filmskih projektih pa mlada starša tudi rada plešeta in se potepata po svetu. Tjašo smo ujeli malce pred poletom v Los Angeles, kjer bo obiskala brata Aleksa Cvetkova, Rok pa razmišlja, kako bi se najbolje lotil heliskiinga oz. ekstremnega smučanja na Aljaski.

Ravno sta se vrnila iz Kitzbühela. Kaj čutite, ko se Rok spusti kot »sneta sekira« po tistem hribu? Strah? Zavist?
Tjaša: Sneta sekira! (smeh) Ne, zavist ni, ker sneg ni moj priljubljen medij. Strah pa tudi ni. Seveda mi začne srce hitreje biti, nisem pa panična. Kvečjemu ponosna nanj. Sinova navijata, se dereta, a onadva še tako ali tako ne vesta, kaj je strah.

Rok: Izak Svarun še ne ve, kaj se dogaja, Oskar pa je začel dojemati, kaj počnem, in ravno letos sva ju prvič peljala na prizorišče velike tekme. Zelo pomembno mi je, da sta videla, kaj počnem. Peljala sva ju v Kitzbühel. Šli smo tudi na start, kjer sta stala za startno paličico pred prepadom. A se mi zdi, da sem bil jaz bolj navdušen nad tem kot onadva. Jaz jima navdušeno pojasnjujem, kje smučam, kakšna je hitrost, tam je skok ... Oskarja pa zanima, kdaj se bomo šli dričat po snegu.

Se po tistem hribu zapodite kaj drugače, odkar ste oče?
Rok: Ne. To me ne upočasnjuje. Prej spodbuja, da se še bolj izkažem, saj sem otrokoma vedno želel biti superjunak. Za zdaj mi kar uspeva. Želim, da bi bila moja kariera tako dolga in uspešna, da bi si me otroka zapomnila po tem, da sem bil profesionalni športnik. Da sem ne le oče, ki ju vzgaja, ampak tudi »kul foter«. Rad bi vzgojil prijazna in »kul« človeka.

Kdo od vaju je večji adrenalinski odvisnik?
Tjaša: Rok. Jaz imam rada adrenalin, ko imam vajeti v svojih rokah, kjer sem sama odgovorna. Raje vozim avto, kot da sem sovoznica na divji vožnji. S težavo zaupam drugim.

Rok: Jaz bi šel takoj letet z akrobatskim letalom kot sopotnik, ona pa veliko raje, če bi lahko pilotirala. Avto mi pusti voziti, a ves čas komentira in se vtika, kar je včasih moteče.

Kakšen je vajin odnos do olimpijade? Za športnika vašega kova je to gotovo cilj, najbrž pa se mora temu prilagoditi vsa družina?
Rok: S tem in za to živim, odkar sem se začel ukvarjati s športom.

Tjaša: Jaz sem temu povsem prilagodila življenjski stil. Ob poškodbah sem imela v zadnjih letih pogosto ne dva, ampak tri otroke. (smeh) Sem podporna služba doma, na tekme pa ne hodim, ker nočem motiti njegove zbranosti.

Rok: Pa bi si vsaj v zadnjih letih želel, da bi šla večkrat z mano. Dobro vpliva name s pogovori. Včasih sem bil v položaju, ko se nisem mogel z nikomer pogovoriti, kot bi se lahko z njo, in to bi potreboval. S Tjašo se lahko pogovarjam o vsem. Odkar se poznava, nisem od nje slišal niti ene negativne stvari o mojem športu, da me ne bi podpirala, pa sem se nekajkrat hudo polomil. Nikoli ne reče, naj neham, ker je nevarno, ali kaj podobnega. Ves čas me spodbuja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kolo sreče: Nataša Naneva malo drugače

Ko slišite za kviz Kolo sreče, nemara pomislite na njen širok nasmeh. Tako je, tokrat smo poklepetali z voditeljico Natašo Naneva. O čem? Tudi o tem, kdaj pokaže svetu svojo resno plat.

Kaj pa, ko se Tjaša loti kaskaderstva? Vam kaj zastane srce?
Tjaša: Ne, on me še spodbuja pri tem. (smeh)

Na olimpijadi ste tekmovali v Vancouvru in Sočiju.
Rok: To sta bili dve zelo različni izkušnji. Na prve igre sem prišel mlad in dokaj neizkušen, a dosegel dober rezultat; s 14. mestom sem bil najboljši Slovenec na igrah, za mesto sem zgrešil našo najboljšo uvrstitev v smuku na OI in le za sekundo kolajno. To mi je dalo upanje, da lahko v smuku dosežem marsikaj, čeprav sem Slovenec. To je bila odlična izkušnja. Pa že tako smo bili v Kanadi, kjer so smučarska nebesa, in medtem ko so nam ves teden premikali tekmo, uživali v vožnji po pršiču. Štiri leta pozneje sem prišel v Soči, kjer je bilo vse narejeno malo na pol in na silo. Prišel sem po svoji najboljši sezoni, ko sem bil resen kandidat za višja mesta, a sem se poškodoval na zadnjem treningu, dan pred tekmo. Če bi lahko Vancouver opisal z velikim nasmeškom, bi Soči s solzo.

Kakšno je življenje v olimpijski vasi?
Rok: To je res lepa izkušnja – kot bi bil v veliki športni koloniji. Ko sem po poškodbi hodil po Sočiju z berglami, so me tekmovalci pozdravljali na vsakem koraku, pa ne le smučarji, tudi sankači, biatlonci ... Čutilo se je, kakšno podporo si nudimo športniki med sabo, sploh ko vidimo, da se je komu pripetila taka smola. Ker vsi vemo, kako težko je priti tja, kako si želimo, potem pa se ti zgodi kaj takega. To je bil lep občutek, veliko mi je pomenilo.

Tjaša: »Lani sem bila dvojnica Sofie Helin (Most, Snežak) v švedskem filmu Lifeboat. V novi BBC-jevi seriji McMafia pa sem dekle na kolesu, ki želi ubiti nekega mafijca.«

Poškodbe vas lovijo že nekaj sezon. Zakaj se pri 32 letih še ne predate? No, eno olimpijado bi s trdim delom in ob kreditu, ki ga imate pri karmi, še lahko ujeli.
Tjaša: A ne!

Rok: To je realno. Vztrajam preprosto zato, ker je to moja ljubezen. Smučanje sem jaz. Šport sem jaz. To ni le nekaj, s čimer se ukvarjam, v to sem se izoblikoval. To je moje življenje. To počnem od sedmega leta in to je vkoreninjeno v meni. Ko me kdo vpraša, kdaj mislim končati, ga vprašam, kdaj misli on nehati živeti. Ni lahko presekati. Če bom živel 80 let, je profesionalni šport tretjina mojega življenja. To cenim, v tem uživam, zato sploh ni vprašanje, ali se splača vztrajati. Pokazal sem svoj potencial, pa me je vedno kaj presekalo. Ravno ko je kazalo, da bom eksplodiral, mi je eksplodirala noga.

Ne dojemate pa poškodb v smislu, da bi vam nekdo rad nekaj povedal?
Rok: Ne. Če bi se to dogajalo pri balinanju, bi lahko razumel tudi tako. V smuku pa je to normalno. Mi divjamo po hribu 150 km/h, oblečeni le v tanko plastiko. Da sem se v 25 letih dvakrat huje poškodoval, je odstotkovno precej v redu. Kakšen Svindal, pa tudi boljši Avstrijci in Švicarji so bili poškodovani večkrat. To ni težava. Kvečjemu so me vse te poškodbe izoblikovale v človeka, kakršen sem.

Kaj bosta gledala na olimpijadi?
Rok: Hokejisti so nori, že drugič so na olimpijskih igrah; kar nekaj fantov poznam, zato bo to gotovo nekaj, kar se bo gledalo. Načeloma pa vse, še posebej, kjer tekmujejo Slovenci. Zanimajo me vsi športi, seveda pa še posebej kolegi iz alpskega smučanja.

Tjaša: Jaz tudi gledam vse. Umetnostno drsanje mi je lep šport, še posebej plesni del. Pa ob curlingu se vedno šalimo.

Rok: Nočem se norčevati iz njih, tudi oni so profesionalci, a to je tak smešen šport, kjer treningi niso tako intenzivni kot pri smučanju. Smo se pa s kolegi že pogovarjali, da bi po koncu karier oblikovali curling ekipo in se lotili projekta OI 2030, ker ni starostne omejitve. A ne bi bila to dobra zgodba?

Kaj pa vam bolj leži: pometanje ali likanje?
Tjaša: Doma mu ne leži nič od tega! (smeh)

Vi ste se že kaj naveličali filma?
Tjaša: Kje pa, vedno bolj me vleče vanj! Lani sem bila dvojnica Sofie Helin (Most, Snežak) v švedskem filmu Lifeboat. Na BBC se zdaj vrti serija McMafia z Jamesom Nortonom v glavni vlogi, v kateri sem dekle na motorju, ki želi ubiti nekega mafijca, imam tudi lažji kaskaderki vložek. Snemali smo na Hrvaškem in en teden v Dohi. Delati na tako veliki britansko-hollywoodski produkciji je res dobra izkušnja; vse je res profesionalno in dodelano, ekipa je ogromna in vsi vedo, kaj delajo. Bila sem povsem navdušena in me je zagrabilo. Zdaj ko sta sinova že malo zrasla, se lahko spet več ukvarjam s tem in hodim na avdicije. Na filmu in televiziji sem še neizživeta.

Poleg tega oče Rok Cvetkov v Kopru gradi studio, brat Aleks pa končuje študij v Hollywoodu.
Tjaša: Jeseni, ko se vrne domov, bomo okrepili lastno produkcijo in skušali v Slovenijo pripeljati še kakšen projekt. V naši okolici se snema veliko filmov in serij, priložnosti za delo ne manjka, zato gradimo studio in bomo šli v boj. (smeh)

Rok: »S kolegi smo se pogovarjali, da bi po koncu karier oblikovali curling ekipo in se lotili projekta OI 2030, ker ni starostne omejitve. A ne bi bila to dobra zgodba?«

Kje pa se v družinskem poslu vidite vi?
Rok: Jaz sem odprt za vse izzive.

Tjaša: Pa saj on je kaskader na snegu.

Rok: Všeč mi je način njihovega dela, lahko bi se vklopil v ta svet. Me zanima – –veliko je improvizacije, ekipnega dela, ki sem ga vajen, organizacije ...

Tjaša: Imamo kaskaderje, režiserja, producenta ... Družinsko ekipo.

Kako vam je všeč, da se žena druži z mafijci?
Rok: Dokler jih meče v zrak, me ne moti. (smeh)

Zadnja leta smo se srečevali tudi v Ambasadi Gavioli.

Tjaša: Tam sva se spoznala. Tam se je pred devetimi leti začela najina zgodba, zato je najin odnos do tega prostora čustven. Tudi kot ljubitelja elektronske glasbe sva se tam odlično počutila.

Sta že kaj bližje popotovanju okoli sveta?
Tjaša: Tega si res noro želim.

Rok: Za zdaj bomo to težko izpeljali, bomo pa po etapah raziskali čim več sveta.

Letošnja etapa so ZDA?
Tjaša: Jutri letim v Los Angeles k bratu, obiskala bom tudi njegovo šolo. To je moje prvo samostojno potovanje, odkar sem mama, prvič se bodo vloge zamenjale za toliko časa. Upam, da v devetih dneh ne bodo umrli brez mene. (smeh) Predvsem se veselim časa z Aleksom, ker ga nisva imela, odkar imam otroke, sva pa bila in sva še vedno zelo povezana. Sedem let in pol je mlajši, pri meni je živel, ko je hodil v srednjo šolo v Ljubljani, potem pa sem ga kar malo odrinila, ko sem se zaljubila v Roka in so prišli otroci. Predlani sva bila pri njem z Rokom, tokrat pa bova imela čas le zase.

Vi pa preučujete ponudbe za heliskiing na Aljaski?
Rok: Za 30. rojstni dan so mi Tjaša in prijatelji podarili to »epsko« darilo, ki ga moram čim prej izkoristiti. Gre za to, da me vodiči, poznavalci tamkajšnjih terenov, s helikopterjem pripeljejo na vrh gore, potem pa smučamo v dolino. Pet, šest dni spiš, ješ in se spuščaš po nedotaknjenih hribih.

Ni slabo za nekoga, ki ne mara snega ...
Rok: V mestu! Mesta so za »skejt«, bmx, kolesa ..., ne za plundro. V hribih pa naj ga bo veliko, da gremo lahko smučat tja.

TJAŠA IN ROK

Preden je postala Perko, se je Tjaša iz Planine pri Uncu pisala Cvetkov, se kot hči kaskaderja Roka tudi sama uveljavila v tem poklicu in nastopila v kar nekaj filmih (Slepa pega, Diana, Patriot, Shadows). Bila je obraz več oglasnih kampanj, piše blog Moj svet, po poroki z Rokom pred petimi leti in rojstvu Oskarja ter Izaka Svaruna pa se vrača na film in TV. Ob tem ne gre spregledati, da oče v Kopru gradi filmski studio, brat Aleks pa končuje študij v Hollywoodu. 

Rok je bil mladinski svetovni prvak v smuku in podprvak v superveleslalomu, dvakratni olimpijec z drugim mestom v svetovnem pokalu, ki pa so ga že nekajkrat tik pod vrhom ustavile poškodbe.