Tiskane izdaje
BIA Separations že dolgo velja za eno naših najuspešnejših visokotehnoloških podjetij. Kljub finančnim težavam, v katere je družba ob veliki naložbi v nove raziskovalne in proizvodne prostore v Ajdovščini zašla pred nekaj leti, je še naprej zaposlovala vrhunske strokovnjake, med katerimi je velik delež doktorjev znanosti.
Med raziskovalci z doktoratom sta tudi naša sogovornika, 37-letna Romina Žabar in 35-letni Sebastijan Peljhan, ki ju poleg raziskovalnega dela druži še to, da sta odraščala v bližini sedanje lokacije podjetja, ona v Ilirski Bistrici, on na Colu blizu Ajdovščine.
Pred pogovorom smo se z njima sprehodili mimo laboratorijev, kamor je vstop zaradi varnostnih razlogov večinoma zelo omejen in ki delujejo skoraj futuristično. Kakor se spodobi za družbo, usmerjeno v separacijo farmacevtskih učinkovin. S separacijo pridobijo učinkovita in varna zdravila in cepiva, ki sodijo med tiste, ki jim, tako ne menijo samo v tem podjetju, pripada farmacevtska prihodnost. Med drugim so tu bakteriofagi, ki naj bi zamenjali vse manj učinkovite antibiotike.
Kako je potekalo vaše šolanje in delo do prihoda v to podjetje?
Žabarjeva: Gimnazijo sem obiskovala na srednji šoli Srečka Kosovela v Sežani in že od prvega letnika sem vedela, da me bo potegnilo v naravoslovje. Najbližja mi je bila kemija. Za maturitetna predmeta sem izbrala biologijo in kemijo ter se vpisala na študij biokemije na ljubljanski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Tehtala sem med študijem kemije in biokemije, drugega pa sem izbrala, ker je bil nekaj novega, bili smo šele druga generacija biokemikov.
Po diplomi sem se leta 2006 vpisala na doktorski študij na Univerzi v Novi Gorici. Tja zato, ker je bil to takrat edini podiplomski študij v angleškem jeziku pri nas. Kot mlada raziskovalka sem se ukvarjala s toksikologijo in fotokemijo pesticidov.
Po doktoratu leta 2012 sem se zaposlila na novogoriški univerzi kot raziskovalka in vodila različne evropske projekte. Najprej je bilo vse v redu, potem pa sem po zadnji porodniški, imam namreč tri otroke, leta 2014 ostala brez službe. Bila sem namreč zaposlena za določen čas, kot je na tej univerzi večina raziskovalcev, pogodbo so mi podaljševali, dokler je niso več. Na to je verjetno vplivalo tudi to, da sem bila zaradi posebne nege hčerke, mojega tretjega otroka, še po porodniški z njo nekaj časa doma.
Domnevam, da so se na univerzi bali, da bom zaradi otrok še naprej veliko odsotna. Toda dejstvo je, da smo ravno mame največkrat zelo dobro organizirane in delovno učinkovite v službi, ker vemo, da moramo po osmih urah domov. Po izgubi službe na univerzi sem iskala novo priložnost in se leta 2016 odzvala na razpis podjetja BIA Separations.
Peljhan: Za študij kemije sem se odločil že v prvem letniku gimnazije, ki sem jo obiskoval v Ajdovščini. Glavni vir zanimanja za kemijo je bila moja radovednost, zakaj se stvari v naravi dogajajo tako, kot se. Zato sem se tudi usmeril v fizikalno kemijo, ker ta daje najbolj konkretne odgovore na vprašanja. Tudi moja diploma na ljubljanski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo je bila iz fizikalne kemije, med študijem pa sem opravljal odlično študentsko prakso in študentsko delo na Inštitutu Jožef Stefan. Tam so mi, ko sem leta 2007 diplomiral, ponudili mesto mladega raziskovalca.
Izkoristil sem ponujeno priložnost na odseku za fizikalno in anorgansko kemijo. Moj doktorat je bil iz kvantne kemije, računalniške simulacije absorbcije majhnih molekul na površine kovin. Po doktoratu leta 2012 pa sem se znašel v precepu, odločiti sem se moral, ali ostanem na akademskem področju ali poskusim kakšen nov izziv.
Na voljo sem imel kar nekaj ponudb, med njimi zanimiva podoktorska usposabljanja iz sodobne znanosti materialov v tujini. Imel pa sem tudi ponudbo podjetja BIA Separations. Ta je bila mamljiva zlasti zato, ker je blizu mojega doma.
Je pa to za vas verjetno pomenilo prehod na nova področja raziskovalnega dela?
Peljhan: Res, tukajšnje delo temelji na biokemiji in biotehnologiji, ki me ves čas študija in dela na IJS nista zanimali, kar dokazuje tudi moja slaba ocena iz biokemije v prvem letniku študija kemije. Dejansko sem ti področji spoznal šele, ko sem prišel v BIA Separations, kjer vodim oddelek za procesno-analitsko tehnologijo. To, da še vedno razmišljam kot klasičen fizikalni kemik, mi ne povzroča težav, nasprotno, daje mi določeno prednost, saj vidim stvari iz drugačne perspektive kot moji kolegi biokemiki in predvsem biologi.
Ne vem, kaj ste pred prihodom vedeli o tem podjetju. Se vam je to vedenje potrdilo? Kako ste doživeli novo raziskovalno okolje?
Žabarjeva: Med doktorskim študijem sem usposabljala nekatere izdelke tega podjetja, vedela sem, s čim se ukvarja. Navsezadnje deluje v mojem domačem okolju. Že pred prihodom sem poznala tehnologijo, seveda pa so bile nekatere stvari zame nove, na primer proizvodnja monolitnih nosilcev. Sicer nisem klasična biokemičarka. Po izobrazbi že, vendar se od nekdaj veliko ukvarjam z analizno kemijo, kar mi tudi ustreza. Naše delo je izrazito timsko, ko nekdo med nami naleti na problem, se ga lotimo vsi.
Peljhan: Podjetja prej nisem dobro poznal, niti se nisem preveč zanimal za to. Po prihodu sem se moral marsikaj na novo naučiti, kar pa mi nikoli ni delalo težav, učenje je zame dobrodošel izziv. Delo se mi zdi izredno zanimivo, še zlasti pa me veseli, da se da klasično znanje iz fizikalne kemije zelo dobro vključiti v znanost s področja tega podjetja.
Navsezadnje je tudi tu naša osrednja naloga absorbcija molekul na določeno površino. Ni torej bistvene razlike med tem, kar sem delal prej, in tem, kar delam zdaj. Če hočeš dobro razumeti znanost in procese, moraš vse zreducirati na prvobitne interakcije. Tam biokemija ne igra nobene vloge. Seveda pa, ko je treba virus prenesti v organizem, za to poskrbijo kolegi biokemiki in biologi. Lahko rečem, da se komplementarno dopolnjujemo.
Ko ste delali na univerzi oziroma inštitutu, se je verjetno vse vrtelo okrog znanstvenih člankov, ki ste jih morali objaviti. Tu je gotovo drugače, članki pridejo šele za delovnimi rezultati. Kaj pa patenti? Ste že sodelovali pri kakšnem?
Peljhan: Tu smo v glavnem izvajalci raziskav za druga podjetja, zato težko uveljavimo industrijsko lastnino. Za publikacijo ali patentiranje si moramo zagotoviti specifične projekte, kar ni enostavno. V takšni službi dejansko prostovoljno privoliš v to, da tvoje znanje in vse, kar iz njega izhaja, pripada podjetju. Sam se s tem ne obremenjujem. Navsezadnje sem šele na začetku kariere.
Žabarjeva: Seveda je raziskovalno delo tukaj bistveno drugačno kot na univerzi. Tam smo raziskovali, da smo lahko o tem objavili članke, tukaj pa delamo za stranke, ki nas potrebujejo za nadaljnji razvoj svojih zdravil. Imamo veliko znanja in podatkov, toda oboje je last našega podjetja in podjetij, za katere delamo, zato tega ni mogoče objavljati v znanstvenih revijah. Mene to čisto nič ne moti.
Kako bi zdaj, po več letih, ocenili svoje podjetje? Vam je omogočilo raziskovalni napredek? Je tudi v vsem drugem izpolnilo vaša pričakovanja?
Žabarjeva: Moja pričakovanja so vsekakor izpolnjena. Pri delu tudi vidim, kako nas stranke cenijo. Pričakujem nadaljnji uspešen razvoj podjetja, saj se ukvarjamo z zdravili, ki bodo v prihodnjih desetletjih imela še veliko večjo vlogo, kot jo imajo zdaj.
Peljhan: Nobenega dvoma ni, da je podjetje zelo perspektivno. Tujci, ki pridejo prvič sem, se velikokrat čudijo, saj tako visoke ravni raziskav in proizvodnje v tem okolju ne pričakujejo.
