Tiskane izdaje
Nadaljevanka televizijske mreže HBO Igra prestolov, ki je nastala na podlagi sage Pesem ognja in ledu, si je v nekaj sezonah pridobila kultni status. Zvesto občinstvo pozorno sledi, kaj se dogaja, in ugiba, kaj se bo še zgodilo. Obstaja cela vrsta šal, ki jih razumejo le posvečeni v to zgodbo.
Uspešnost televizijske nadaljevanke Igra prestolov je predvsem v dobro zgrajenem fantazijskem svetu z dokaj visokimi produkcijskimi standardi, ki pa svojih kart ne stavi na klanje z bajeslovnimi pošastmi, ampak na zapletene medčloveške odnose, ujete v hlepenje po moči in oblasti, meni eden najboljših poznavalcev fantazijske literature in prevajalec sage Pesem ognja in ledu Boštjan Gorenc - Pižama.
»Dogajanje v fantazijskem svetu je tako bolj vizualni bonbonček, a obenem deluje tudi kot stalna grožnja iz ozadja. Gledalci vemo, da Sedmim kraljestvom Zahodnjega grozi nevarnost belih hodcev in njihovih neživcev s severa, medtem ko se celotna kraljevina, ujeta v medsebojne spopade, ne zaveda nadnaravne grožnje,« še dodaja.
Serija Igra prestolov je nastala na podlagi zdaj že septalogije Pesem ognja in ledu, kar je bil velik produkcijski zalogaj. Za zdaj predvidena septalogija se kaj lahko prelevi v oktologijo, pravi Pižama, doslej pa je izdanih le pet knjig. »Vedeti je treba, da je George R. R. Martin romane napisal podžgan z razočaranjem, ker so mu kot scenaristu televizijskih nadaljevank stalno rezali ideje, ker zanje ni bilo sredstev. Zato se je odločil spisati knjigo oziroma serijo, ki naj se je ne bi dalo upodobiti na malih zaslonih ali filmskih platnih,« pravi prevajalec.
Zahtevna priredba
»Podpiram njihovo odločitev, da dolgih notranjih monologov, ki delujejo na papirju, niso poskušali prenašati v filmsko nedelujočo govorno naracijo. Pametna poteza je bila tudi postaranje likov, kar je med drugim nekajkrat omenil Martin, da bi ob reviziji Starkove otroke in druge mlade protagoniste postaral za kakšno leto,« pravi Pižama.
Martin tudi spiše en scenarij na sezono, sicer pa so škarje in platno v rokah glavnih scenaristov in producentov serije Benioffa in Weissa. Onadva sestavita ogrodje sezone in nato razdelita naloge med scenariste. Sta v stalni navezi z Martinom, ki jima je tudi izdal, kakšne načrte ima s končnim delom zgodbe, da vesta, kaj lahko črtata in česa ne. Nadaljevanka sama si privošči določene odmike od zapisanih zgodb, a sidriščne točke zgodbe ostajajo enake.
Ko bo serija prehitela knjige
V četrti sezoni so se poznale posledice določenih odmikov iz prejšnjih let, meni Pižama, saj se motivacije nekaterih likov, predvsem rodbine Lannister, spreminjajo. Gledalci serije se delijo na brezmadežne – te, ki niso brali knjig – in bralce, med katerimi najdeš tako tiste, ki spremljamo serijo kot vzporedno življenje izvirne zgodbe in jih določeni odmiki ne motijo, kot puriste, ki ob vsaki najmanjši spremembi zaženejo vik in krik.
Odmikov bo še več v prihodnosti, ko bo serija prehitela doslej izdano. »Sam se bojim bolj tega, da mi bo nanizanka izdala določene stvari, preden jih bom lahko prebral. In včasih si človek zaželi, da ne bi izkoristili skoraj vsake priložnosti, da pokažejo par jošk. Martinove knjige sicer niso sramežljive, kar se tiče golote in spolnosti, v nadaljevanki pa so jo dostikrat uporabili kot ozadje daljšim ekspozicijam določenih likov,« nam je zaupal Pižama.
Zanimivo je, da so v času hiperelektronike in futurizma tako zelo priljubljene knjige, kot so serija Pesem ognja in ledu oziroma televizijska nadaljevanka Igra prestolov, zgodbe iz nekega vzporednega srednjega veka. Pižama pravi, da so za to krive zgodbe, ki so tako preklemano človeške.
Glavni liki niso klasične fantazijske karikature, ki so popolne dobričine ali nepopravljivi zlobneži, temveč osebe, polne moralnih sivin. Jaime Lannister je, recimo, v prvem delu pahnil otroka s stolpa, da bi ohranil skrivnost krvoskrunskega razmerja s sestro kraljico, a ko v tretji sezoni doživi preobrazbo, ljudje kar malo pozabijo na pretekla dejanja.
Ne smemo pozabiti niti ženskih likov, ki niso uboge kraljične, ki čakajo, da jih reši vitez, ampak se tudi same aktivno vključujejo v dogajanje, pri čemer se morajo seveda zoperstaviti še patriarhalnim vrednotam srednjeveškega sveta.
Pet izdanih knjig,
Zanimivo branje, ker predstavlja čase, ko je zmajska dinastija Targaryenov še vladala, za nas pa aktualna, ker je polna aluzij na nedavno državljansko vojno v kraljevini med pripadniki črnega in rdečega zmaja,« pravi Pižama.
Prevajati tako kompleksno in zahtevno literaturo iz nekega vzporednega sveta in neke preteklosti ni preprosto. Sam pravi, da je moral prebrati precej knjig o srednjem veku, viteštvu in sorodnih pritiklinah, da se je izobrazil v izrazju, ki ga potrebuje za prevod. Delo je vključevalo tudi pobiranje še neobstoječih besed iz metajezikovnega polja slovenščine in vzpostavitev celotne terminologije, ki vključuje fantazijska bitja, živali, rastline in še kaj.
Pižama še pojasnjuje: »Sam sem se med prevajanjem tudi marsikaj naučil, saj je bil to moj prvi resnično dolgometražni prevod. Prej sem se dajal z otroškimi knjigami in romani. Zdaj, po milijonih Martinovih znakov, v prstih gre vse lažje in predvsem bolj utečeno, a nikdar tako rutinsko, da bi zaradi tega trpela kakovost prevoda.«
Ljubitelji zgodb Georga R. R. Martina so skorajda fanatični predaneži, nekateri med njimi avtorju vztrajno težijo, naj piše hitreje, drugi mu grozijo, da ne sme umreti, preden ne napiše celotne zgodbe, ki naj bi zdaj od prvotne trilogije (dokončno?) obsegala sedem knjig.
In kot je rekel Neil Gaiman: »George R. R. Martin ni vaša kuzla.« Pižama pa pravi, da raje vidi, da si Martin vzame čas in od sebe da dovršeno knjigo, čeprav si resnično želi, da bi mu uspelo dokončati zastavljeno. »Ne razumem pa tistih, ki se hudujejo nad njegovim udejstvovanjem v drugih projektih in po forumih pizdakajo, zakaj gleda tekme ameriškega nogometa, namesto da bi noč in dan ždel v svoji čumnati za predpotopno DOS-mašino in pisal.«
George R. R. Martin
Martin (ter vzporedno z njim in za njim še drugi) pa so vzpostavili nov slog fantazije, bolj temačne oziroma, če je ta beseda na mestu, bolj realistične. V tej podvrsti ni črno-belih likov in odpravljen je tako imenovani zgodbovni oklep, saj nihče od nastopajočih ni varen. Dobro ne prevlada vselej na zlim in viteški ideali so zgolj puhle besede.
Martin se je tudi spomnil zanimivega predloga, in sicer je pripravljen posameznika za dobro plačilo ubiti v romanu ali nadaljevanki. Denar bo namenil za zavetišče divjih volkov, ki ga podpira že leta. Nagrajenec pa ne bo le umorjen, temveč bo lahko preživel ves dan z Martinom.
Pižama pravi, da tako kot ima Terry Pratchett orangutane, skrbi George R. R. Martin za volkove. »Odziv na vabilo je bil gromozanski in obe možnosti za nastop v romanu sta takoj pošli, tako da stalno dodajajo nove ugodnosti. Doslej so zbrali že skoraj pol milijona dolarjev.«
»Imel sem srečo, da sem Martina spremljal ob njegovem obisku pri nas pred tremi leti. Takrat je v ljubljansko knjigarno Konzorcij po njegov podpis prišlo dva tisoč ljudi in to je bil zadnji dogodek, na katerem je v knjige dopisoval tudi posvetila. A vseh osem ur v knjigarni ni niti enkrat zagodrnjal ali se namrščil, ampak je z nasmeškom pozdravljal oboževalce in se fotografiral z njimi,« poudarja Pižama.
