Petek, 11. 5. 2018, 16.16
5 let, 11 mesecev
Slovensko-avstrijska meja, ki je zarezala v generacije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,36
1
Od podpisa Saintgermainske mirovne pogodbe, ki je po prvi svetovni vojni določila tudi mejo med slovensko in avstrijsko Štajersko, mineva 99 let. Ta je postala ločnica med dvema jezikoma, dvema državama, dvema narodoma. Meddržavna meja, ki se je zarezala v številna življenja in krojila vsakdan marsikaterega prebivalca, je zdaj postala unikatna zvočna sprehajalna pot v preteklost.
"Otroci smo morali biti v izvidnici, da niso vojaki videli – kajti mi smo šli na črno k sosedom. Tako smo morali mi tu paziti, da ni šla vojska. Vojska je šla vsake dve uri. Tam so pa tudi morali gledati, da ni šel kakšen njihov kontrolor. Starši so v tem času nesli tja meso, kakšne šunke in prekajeno, česar oni gori niso imeli. Oni pa so prinesli oblačila in kavico."
Tako se vsakdana ob meji v pokrajini med krajema Jurij ob Pesnici in Langegg an der Weinstrasse spominja ena od sogovornic ustvarjalcev projekta Galerija na meji/Grenzlandgalerie, ki je nastal v sodelovanju med mednarodnim kolektivom performerjev, režiserjev, vizualnih umetnikov in antropologov Kud Ljud iz Ljubljane in avstrijskim kulturnim antropologom, ilustratorjem in umetnikom Robinom Klengelom.
Esejistična pot, na kateri mejo prestopimo osemkrat, predstavlja refleksijo meje, politične realnosti, ki se je skozi vso njeno zgodovino zarezala v številna življenja.
Vabilo na pripovedno pot po preteklosti slovensko-avstrijske meje
Jutri v soboto, 12. 5., do meje in čez v Galerijo na meji z odhodom iz Ljubljane ob 13. uri s parkirišča pred Halo Tivoli in ob 14.30 iz Maribora s Trga Generala Maistra na predotvoritveni ogled odpelje avtobus, v katerem je nekaj mest še prostih. Zagotoviti si jih je mogoče z rezervacijo na kudljud@gmail.com.
Galerija na meji, ki jo odpirajo v nedeljo, 13. 5., in bo delovala naslednjega pol leta, ima sedem sob. V teh pa je 17 slik, 17 okvirjev, skozi katere popelje avdiovodič. Gre za zvočni zapis, v katerem se prepletajo odlomki pričevanj prebivalcev, glasba in teoretska izhodišča, pa tudi jezika, kar je bilo in je za življenje na slovensko-avstrijski meji del vsakdana.
Kaj pomeni meja, v kaj vse posega, definira ...
V čezmejnem povezovanju je ob 99. obletnici politične določitve ločnice, ki je zarezala v osebna življenja, na podlagi premišljevanj o pomenih meje, zgodovinskega spomina in zgodb prebivalcev ter prebivalk z obeh strani obmejne pokrajine nastala unikatna sprehajalna pot. Nanjo obiskovalce pospremi avdiovodič. Gre za zvočni zapis, v katerem se prepletajo odlomki pričevanj prebivalcev, glasba in teoretska izhodišča, tudi jezika, kar je bilo in je za življenje na slovensko-avstrijski meji del vsakdana.
V projektu Galerije na meji so se njeni ustvarjalci lotili "refleksije skozi vse obdobje njene zgodovine." Pri čemer poslušalec v sprehajalno prepoved o politični ločnici, ki je posegla v osebna življenja, "vstopa iz današnje situacije, medtem ko sami govorimo o preteklosti", pravi Jurij Bobič, eden od ustvarjalcev iz kolektiva Ljud.
Ko je bila določena meja na odseku med vasjo Jurij ob Pesnici in Langegg an der Weinstrasse, je bila njena "posebnost, da če je potegnjena nova črta prečkala posest kmeta, se je ta sam lahko odločil, na kateri strani meje, torej v kateri državi, bo njegovo zemljišče", še pripoveduje Jurij Bobič.
Vloga meje se je skozi čas spreminjala, s tem pa tudi njeno mesto v življenjih ljudi, ki so ob njej živeli ali jo prečkali.
Odsek na obmejni pokrajini, kjer stoji Galerija na meji.
Črta, ki je obrnila življenje na glavo
"Ko je bila meja enkrat določena, še posebej po drugi svetovni vojni, je bila zelo varovana in je tako za prebežnika ob njenem prečkanju lahko pomenila tudi vprašanje življenja in smrti. V tistem času je ljudem, ki so tam živeli, obrnila življenje na glavo," na podlagi zgodovinskega spomina in terenskega dela na tem obmejnem območju še pripoveduje ustvarjalec iz kolektiva Ljud.
Če gremo naprej skozi čas, se je meja pozneje z vstopom v EU odpirala, vendar pa se je ob migracijah v zadnjih letih njen kontekst spet spremenil, v času žičnate ograje, politične preobrazbe ločnice, poudarja sogovornik. "Če govorimo o mikrolokaciji v okolici mejnega prehoda Jurij pri Pesnici, je bila leta 2015, prvič po skoraj sto letih obstoja te meje, ki je šla tudi čez obdobje železne zavese in nato njenega odpiranja znotraj Schengena, načrtovana ograja, ki pa ob odporu lokalnih prebivalcev ni bila postavljena," dodaja Jurij Bobič.
"Meja ima materialno, vidno, otipljivo dimenzijo, vendar je v resnici mnogo več. Brez ljudi, ki verjamejo v njeno pomembnost, bi bil ta kamen zgolj ničvreden kos pobarvanega betona. A kaj je pravzaprav meja?"
Meja: velika ilzuija, ki kroji življenja
Galerija na meji, ki jo odpirajo v nedeljo, 13. 5., in bo delovala naslednjega pol leta, ima sedem sob. V teh pa je 17 slik, 17 okvirjev, ki prikazujejo dele obmejne pokrajine. "Galerija je posvečena meji, temu, česar ne moreš videti, torej tej veliki iluziji, ki je krojila krajino in življenjepise na tem področju," pojasnjuje ustvarjalec.
Ali kot so zapisali: "Galerija na meji … Je poskus hoje po nevidni črti … Je eksperiment v uokvirjanju neupodobljivega … Je zvočno popotovanje skozi stoletje obmejnih zgodb."
Pripovedna sprehajalna pot se začne ob mejnem kamnu, ki je bil svoje mesto postavljen ob koncu prve svetovne vojne. "Od takrat ta kamen in njegovi mlajši bratje stojijo raztreseni po gričevnati pokrajini. Negibni, nedotakljivi, neuničljivi, skoraj sveti kot oltarji neke nenavadne religije. Le napis, kot vidiš, je bil spremenjen, nazadnje leta 1991, ko so se v kamen zapisale inicialke RS," so ene od začetnih besed pripovedovalca avdiovodiča.
In še: " A opozarjam, ne zamenjaj tega predimenzioniranega kamna, ki stoji tukaj tako impozantno, s samo naravo meje. Meja ima materialno, vidno, otipljivo dimenzijo, vendar je v resnici mnogo več. Brez ljudi, ki verjamejo v njeno pomembnost, bi bil ta kamen zgolj ničvreden kos pobarvanega betona. A kaj je pravzaprav meja?"
Med sprehajanjem po obmejni pokrajini, se tako pred obiskovalcem na esejistični poti v fizičnem prostoru izrisuje zgodovinska, politična in osebna krajina.
Meja kot provokacija?
"Nekateri trdijo, da so meje nujno potrebne, saj lahko le s pomočjo njih ločimo eno stvar od druge. Že beseda definicija vsebuje besedo finis, ki pomeni tako konec kot mejo. Ali kot je dejal filozof Hegel, nekaj je le v svojih mejah in zaradi svojih meja to, kar je. Ali pa je morda vsaka meja, ki jo srečamo, provokacija, kot zagovarja Liessmann. In prepričan sem, da bi se vsi predšolski otroci z njim strinjali. Sili nas v odločitev. Ali mejo sprejmemo in z njo živimo ali jo skušamo prekoračiti in jo spodkopati. Zanimiv je pogled, da lahko meje včasih delujejo tudi kot neke vrste pozitiven izziv, še posebej v dandanašnjih časih, ko meje rastejo kot gobe po dežju in se stare krepijo in ko ni dvoma, da vsaka nova meja pomeni nov razkol v svetu in zoženje našega življenjskega prostora," nekatere poglede na dojemanje meje in izhodišča za razmislek o njej ponujajo v Galeriji na meji.
Med sprehajanjem po obmejni pokrajini se tako pred obiskovalcem na esejistični poti v fizičnem prostoru izrisuje zgodovinska, politična in osebna krajina. Od mejnega kamna se sprehod nadaljuje po poti, kjer so ljudje z obeh strani meje dolgo časa hodili v službo ali na ples. Po njej so patruljirali tudi vojaki. Med obema vojnama so po njej sinovi peka iz vasi Jurij na hrbtih nosili kruh vse do Svetega duha na Ostrem vrhu, ki je tri ure peš stran. Žene s hribov so v lesenih kletkah peš nosile piščance na mariborsko tržnico.
Mejni kamen, drevo na nikogaršnji zemlji ...
Naslednja slika nato vodi od sadnega drevesa, ki že dolgo raste na nikogaršnji zemlji. Med slovenskim in avstrijskim mejnim kamnom. Znaki, ki so globoko zaznamovali to mikrolokacijo.
"Kamni so, meja pa je odprta. In kaj te kamne čaka, ne vem." "Ti kamni bodo verjetno stali, dokler bo svet stal," pa so besede sogovornikov ustvarjalcev prostorsko-specifičnega projekta.
Po kamnih in drevesih sledijo še druge sobe in slike.
1