Krompirju in smučem se ne odpovedo

BLOKE – Na Blokah, znanih po nekoč dolgih zimah in starodobnih smučarjih, se je že od ustanovitve tamkajšnje fare davnega leta 1366 tudi trgovalo na Mihaelovem sejmu. Bločani so bili znani kot zelo dobri prekupčevalci z živino.

Kupili so nič kaj rejene vole, največkrat v Beli krajini, in jih doma spitali s kakovostno bloško krmo, da so se zredili. Vsako leto so jih na semanji dan nato dobro prodali, pa tudi prašiče, del pridelka in domače izdelke suhe robe. Ljudje so na Bloke prihajali od blizu in daleč.
 

Gojijo lahko le jesenski česen

»Oča so dejali, da se je v zgodnjih urah sejemskega jutra vsakič slišalo ropotanje volovske vprege, ki je po kamniti poti stopicala proti Novi vasi,« je razlagal bloški korenjak Jože. »Svojčas je od mlatilnice pa tja proti polju teptalo tudi do 2000 volov. Potem jih je bilo vse manj in manj. Danes pa preštejte, koliko jih je.«

Sejemski direndaj je po letu 2007 prilagojen današnjemu času, razlagajo poznavalci bloške krajevne preteklosti. Voli so šli v zgodovino, po tamkajšnjih bregovih se res ponekod pase živina, a je je le za vzorec.
Gosta, kompaktna, večplastna in čista zemlja je Bločanom od nekdaj podarjala izdaten pridelek krompirja. Ana Premrov z Gline, ki je vpeta v ekološko zelenjadarsko pridelavo, prenaša izročilo o stotinah ton krompirja, ki so ga kmetje navozili v zadrugo na odkup. Velik odjemalec je bila tudi vojska, ki je imela garnizijo na Blokah. »Čeprav v zadnjih letih pri nas rastejo celo lubenice, nekako ostajamo zvesti tistim pridelkom, ki lahko prenašajo mraz. Poleg krompirja sta to zagotovo jesenski česen, saj spomladanskega zaradi dolge zime ne moremo pridelati, in šalotka,« je dejala Ana.

Na dan sejma se je od nekdaj stregla značilna bloška hrana, predvsem trojka (enolončnica s kolerabo, fižolom in krompirjem), pa tudi samostojna jed iz kolerabe s krajevnimi imeni kaura, kaula, keleraba, ter sladice. In na Blokah je, »ne da bi hvalila, vse bolj okusno kot denimo v dolini«, je še dejala Ana.
 

Najteže jih je kriviti

Po tem in še čem so bile Bloke bolj znane pred dvema tisočletjema, ko je nedaleč od tod potekal rimski zid. »Ja, naši predniki so znali narediti neverjetne smuči. Zadnji, ki jih je mojstrsko izdeloval, je bil gospod Rot. Jaz mu sledim že več kot deset let, drugih mojstrov tukaj ni. Ta sejem je dan, ko jih pokažem, seveda sproti razlagam zgodovino bloškega smučanja in rabo teh deščic v hudi zimi nekoč,« je na repliko starodavnih smuči ponosen Miran Širaj.

Več jih je na ogled postavil v bližnjem muzeju, tudi tiste s standardno višino 160 centimetrov in pasom za stopala, ki jih v Slavi vojvodine Kranjske omenja Janez Vajkard Valvasor. »Najboljše so iz bukve, jesena ali javorja, krivina pa pokaže mojstrovo znanje. Da jih pravilno zviješ, je namreč treba ta del smuči približno tri ure kuhati, nato jih dva dni v kozolcu kriviti.«


Sejemskemu snidenju je žlahtnost dodal kulturni priboljšek z nastopom učencev tamkajšnje osnovne šole, pevcev in 26 plesalcev KD Bloke. »Nas, Notranjce, odlikuje strast do vsega, kar počnemo. In prav je, da je tako. Moja ljubezen do športa me je naučila, da je slediti strasti pomembneje od strasti same,« je sejmarje nagovorila ultramaratonka in Slovenka leta 2016 Andreja Strle Podobnik, sicer predsednica Območne obrtno-podjetniške zbornice Cerknica.