Kako je mogoče, da se ljudje vedno znova zatekajo k volilni abstinenci in so na to še ponosni?
Okoljske teme ne obstajajo same zase. Skrb za (naše) okolje spada v polje širše skrbi za družbo, v kateri živimo. Okoljevarstveniki si delimo usodo s svojimi sodržavljankami in sodržavljani, tudi ko gre za sprejemanje zunanjih odločitev o skupni prihodnosti. Zeleni* smo v samem bistvu aktivistično naravnani, skrb za skupno dobro − pogosto tudi na svoj račun − je v jedru naše identitete. Ekološko vedenje je sestavljeno iz nenehnega samouravnavanja in odpovedovanja lagodju v imenu višjih ciljev. V tem kontekstu ne moremo mimo aktualnih razmer. Pred državljankami in državljani sta dva relativno pomembna odločevalska procesa.
Odločali se (ne) bomo o pomembnih rečeh
Na referenudumu imamo volivci moč, da bomo tako ali drugače zaznamovali izvajanje milijardnega infrastrukturnega projekta. Na predsedniških volitvah bomo odločali, kdo naj bo predsednica ali predsednik republike. Kljub temu da predsednik v mirnem obdobju nima posebnega političnega vpliva, ima moč, da prispeva k odpiranju ali ignoriranju določenih tem. V času vojne je predsednica ali predsednik vrhovna poveljnica ali poveljnik Slovenske vojske.
Pred nami so torej relativno pomembne politične odločitve. Dolgoletna statistika namiguje, da velika večina volivk in volivcev ne bo šla na referendum, mnogi pa ne bodo šli niti na predsedniške volitve. Ljudje namreč nekako ne marajo politike, politična vprašanja jih ne zanimajo in se raje ukvarjajo s čim drugim. Toda na drugi strani so politične vsebine še vedno najbolj klikane na internetu in so v ospredju vseh komercialnih medijev (ti so bolj primorani slediti popularnosti tem). Ljudje torej vendarle večinsko spremljajo politično dogajanje. Zakaj se potemtakem nočejo udeleževati referendumov in volitev? Odgovorov je seveda več in šele celovita znanstvena raziskava bi nam nakazala nekaj odgovorov. Na tem mestu si dovolimo, da o tematiki bolj ali manj informirano špekuliramo.
Ne vemo, kako se odločiti
Eden od razlogov za majhno udeležbo na referendumih je gotovo nejasnost dileme. V zadnjih tednih sem govoril s kar nekaj visoko izobraženimi ljudmi in neverjetna večina si ne upa zastaviti svojega imena niti za niti proti zakonu, o katerem odločamo na tem referendumu. Res pa je, da večina takoj izstreli, da ve, kako bo glasoval vodja opozicije in seveda, da je vlada za zakon, ki ga ja sprejela. Skratka, referendumska dilema je kompleksna, še posebej, če se želimo odločati na podlagi vsebine referenduma, in ne na podlagi strankarske ali politične pripadnosti.
Referendum predaja vladarsko žezlo ljudstvu. Foto Jure Eržen/Delo
Toda tudi druga vprašanja v vsakodnevnem življenju so zelo kompleksna. Od življenjsko pomembnih odločitev, ki so povezane z izbiro smeri šolanja, življenjskega partnerja, lokacije doma, kjer bi si ustvarili družino in podobno. Pri vseh teh dilemah se vedno nekako odločimo. In živimo s posledicami svojih odločitev. Zakaj hočemo imeti pri političnih vprašanjih sliko izčiščeno v črno-belo jasnino?
Preseči črno-belo miselnost
Življenje ni črno-belo, pri kompleksnih vprašanjih ni pravih odločitev, je le zahtevno tehtanje in na koncu izbira, ki nikoli ni preprosta, a odločiti se je treba. Včasih odločitev tudi obžalujemo. Mnogokrat se šele veliko kasneje pokažejo sporni vidiki neke izbire, za katero smo glasovali ali smo jo odobravali, npr. avtocestni križ, Teš 6 ...
V vsakdanjem življenju nenehno tehtamo med tekmujočimi željami, npr. ali bomo jedli, kar je zdravo, ali tisto, kar je okusno (velikokrat je zdravo tudi okusno, še večkrat pa so nam okusne nezdrave stvari). Bomo kupovali ceneje ali bomo upoštevali tudi, od kod hrana prihaja in kako so jo pridelali? Bomo zbrali moči za rekreacijo ali smo danes le še za na kavč? To so najbolj vsakdanje dileme, ki jih sproti rešujemo in sprejemamo odločitve, ki so bolj ali manj dobre za nas. Od vsakodnevnih odločitev je dolgoročno odvisno, ali smo bolj zdravi, bolj izobraženi, bolj uspešni na delovnem mestu.
Zakaj ljudje v vsakdanjem življenju na dnevni ravni lahko nenehno izbirajo med neoptimalnimi izbirami, ko bi morali isto narediti na voliščih, pa večina nima dovolj informacij ali o zadevi ne ve dovolj? »Na volitve ne gremo, ker ne vemo, kako voliti.« Ali ker nam »nobena kandidatka ali kandidat ni všeč«.
Hecno, v vsakdanjem življenju ne razmišljamo tako. Nisem še slišal, da nekdo ne bi kupil mleka, ker nobeno ni čisto po našem okusu. Ali da se nekdo ne bi vpisal na nobeno fakulteto, ker mu nobena ne bi bila čisto po godu. Še bolj smešno bi bilo, da človek ne bi šel v službo ali se nikoli ne bi odselil od staršev, ker pač nikoli ni bilo na voljo prave izbire. Si predstavljate vladarja, ki se ne bi hotel ukvarjati s slovensko-hrvaškimi odnosi, s podnebnimi spremembami ali denimo z begunsko krizo, ker mu situacija sploh ni všeč in nima nobene prave izbire? Gotovo je kje tudi kak tak vladar, a najbrž nihče ni ponosen na njegovo nečimrnost glede neodločanja o javnih zadevah. Od vladarjev pričakujemo določeno odločnost pri sprejemanju odločitev, ko smo mi na vrsti, da »vladamo«, pa smo polni izgovorov in raje ne bi odločali.
Dvojna merila
Zakaj na volivce, vladarje v demokraciji, gledamo drugače kot na druge vladarje? Od kod ponos nekaterih volivcev na volilno abstinenco? Od kod prepričanje, da je ne-voliti častno dejanje, ki zagotovi posamezniku, da ostane neomadeževan?
Najbrž je volilna abstinenca posledica določenega razočaranja nad predstavo o tem, kako naj bi demokracija delovala. Zdi se, da so volilni abstinenti nekoč verjeli, da je politika črno-bela, da v njej ostajajo dobri in zli politiki in da je demokracija sistem, ki dobrim ljudem omogoči, da izvolijo dobre politike. Tako bi z uvedbo demokracije bilo omogočeno, da dobre ljudi povzdignemo na oblast, slabe ljudi pa izobčimo iz politike.
To je precej naivno stališče, ki spregleda, da so v vladi in v parlamentu čisto navadni ljudje z vsemi svojimi hibami, kot jih imamo ljudje v vsakdanjem življenju. Politiki so bolj ali manj takšni kot mi − z našimi dobrimi in slabimi lastnostmi −, le da jih je življenjska pot peljala v politiko. In danes se morajo soočati z vprašanjih, glede katerih obstaja vsaj deset načinov njihovega reševanja.
Naloga opozicije in medijev je, da bedijo nad delom vlade, opozicija pa mora ves čas dokazovati, da so odločitve nasprotne vladnim veliko boljše od dejansko sprejetih odločitev. Delo opozicije in medijev odpira bolj ali manj upravičen dvom v vsako vladno odločitev. Vsa ta dinamika je sestavni del normalnega delovanja družbe v demokratičnem sistemu in normalno je, da vedno znova obstaja neko nezadovoljstvo nad razmerami in da se krepi želja po iskanju nečesa boljšega. To nas žene naprej v boljšo prihodnost.
Izbire nikoli niso bile lahke
Pred faraoni, cesarji, kralji, despoti, komunistično partijo ter pred predsedniki političnih strank, vlad in predsedniki držav nikoli ni bilo črno-belih odločitev. Časi so bili vedno bolj ali manj zahtevni, vladarji so sprejemali odločitve, kakršne pač so.
Zaradi nekaterih odločitev slavimo odločevalce. Foto Igor Modic/Delo
Slovenska ustava pravi, da smo danes vladarji ljudstvo. Naša ustava nas vsaj ob volitvah in referendumih postavlja v položaj, ko moramo ravnati kot vladarji in sprejeti odločitve. Neskončno radi godrnjamo čez politike in pametujemo o njihovih neumnih, nespametnih, kratkovidnih ali sploh bedastih odločitev. Na referendumu in na volitvah bomo imeli priložnost stopiti v njihove čevlje in sprejeli bomo odločitev v imenu skupnosti. Statistično zelo verjetno je, da končna odločitev ne bo čisto taka, kot bi si jo želeli, a tudi klasični vladarji so se morali odločati v neoptimalnih okoliščinah in so sprejemali odločitve, zaradi katerih jih še danes grajamo ali slavimo.
Ne glede na to, kako zoprno nam je spremljati razprave o referendumu o drugem tiru − priznam, tudi mene zelo težko pritegnejo −, je pred nami odgovornost, da se odločimo. Te odgovornosti lahko tudi ne sprejmemo oziroma jo prevalimo na sosede. Razlogov za volilno abstinenco je več. A v nobenem primeru z abstinenco nismo naredili nič častnega, hvalevrednega ali nečesa, na kar bi lahko bili ponosni. Volilna abstinenca žal prepogosto pomeni izogibanj odgovornosti in umik iz realnega sveta, kjer resnica tiči nekje v neskončnih odtenkih sive. Volilna abstinenca je tudi beg v varno zatočišče črno-belega sveta, kjer lahko vedno znova bentimo o »trapastih odločitvah« »pokvarjenih politikov« ali »brezobzirnega kapitalizma«, ne da bi prevzeli še tisto malo odgovornosti za situacijo, ki nam jo ustava daje ob referendumih in volitvah.
*Z zelenimi ne merim na pripadnike katerekoli politične stranke, ampak imam v mislih posameznice in posameznike, ki povzdigujejo okoljevarstvene vrednote na vrh svojih družbenopolitičnih prioritet in so se v imenu okoljskega napredka pripravljani odpovedati polarizaciji glede na tradicionalne ideološke delitve znotraj kulturnega boja.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.