Prostega konca tedna v zaporih skoraj ni

V zaporskem sistemu delate že dolgo, nam lahko opišete razlike med delom paznika nekoč in danes?

Nekdaj je bil režim bolj rigorozen, saj smo imeli pravila, ki so se upoštevala, drugačen, bolj spoštljiv pa je bil tudi odnos zaprtih do uslužbencev. Sam sem začel v zaporskem sistemu delati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in prvi dve desetletji praktično ni bilo napadov na pravosodne policiste ali žalitev, medtem ko je bilo kasneje napadov in groženj vedno več, tudi zunaj zaporov. Mnogo takšnih groženj je bilo prijavljenih policiji, vendar ta zaradi nedorečene zakonodaje ni mogla narediti kaj dosti.

Včasih je bilo v zaporih precej manj zapornikov, imeli smo menda enega najboljših sistemov resocializacije, a vseeno danes to zamira.

V osemdesetih letih je bilo to zgledno urejeno. Obsojenci so lahko delali, precej pa so jim pomagali tudi ob vračanju v vsakdanje življenje na prostosti. Ko so jih izpustili, so jim uredili bivališče, če ga niso imeli, recimo v samskih domovih. Nikogar tudi niso poslali na ulico brez denarja, ki se ga je, vsaj za neki začetek, dalo zaslužiti že v zaporu. In tudi povezava s potencialnimi delodajalci je bila boljša, danes tega praktično ni. A ta sistem se je izjalovil, med drugim zato, ker smo šli preveč v birokracijo namesto v vsebino. Če bi želeli resno nadaljevati z resocializacijo, bi rabili več prostora in ljudi, obsojenci pa bi morali imeti možnost delati, namesto da, kot zdaj, večino dni zapravijo z gledanjem televizije.

Zamiranje tega uspešnega sistema je povezano tudi z dejstvom, da je v zaporih že nekaj let premalo pravosodnih policistov in strokovnega osebja, obremenjuje vas tudi veliko število nadur. Je takšno stanje sploh še vzdržno?

Prav čudim se nedavni izjavi direktorja UIKS Dušana Valentinčiča, da je stanje stabilno oziroma da bomo zmogli. Ta njegova fikcija je jasna samo njemu. Dejansko so pravosodni policisti v situaciji, ko morajo na mesec opraviti 170 nadur in več in so izčrpani. In ob tem govoriti, da bodo zmogli, lepo vas prosim, ne bodo zmogli, na daljši rok zagotovo ne! Tako se že deset let sistematično z nadurami nadomešča delo vsaj 50 pravosodnih policistov, kar je nedopustno. Pri nas pa je to pravilo in ne izjema, zato dodatno obremenjevanje slabo vpliva na zdravje zaposlenih, da povsem uničenega socialnega življenja ne omenjam, saj prostih koncev tedna praktično ne poznamo. Bojim se tudi, da bo šlo po zakonu o uravnoteženju javnih financ v pokoj večje število pravosodnih policistov in drugih zaposlenih, ki jih ne bodo nadomestili z novimi.

Poseben problem danes predstavljajo tudi pooblaščenci, ki jih lahko imajo zaprti, saj imajo na tak način nekateri obsojenci ogromno obiskov. Eden od zapornikov z Doba, obsojen zaradi zelo hudega kaznivega dejanja, je imel tako v zadnjih mesecih kar 111 takšnih obiskov, kar terja ogromno nepotrebnega dela pravosodnih policistov. To možnost, ki dopušča tudi zlorabe, imajo vsi obsojenci, saj je pooblaščenec lahko vsak, kar konec koncev omogoča vodenje kriminalnih poslov – kar iz zapora.

Je s plačo pravosodnega policista še mogoče dostojno preživeti in ali so plačna nesorazmerja z zaposlenimi v javnem sektorju, ob tem, da vi vendarle delate z zaprtimi osebami, še sprejemljiva?

V nekaterih poklicih zagotovo obstaja neki dodaten moment tveganja, recimo napada na človeka ali celo izgube življenja. Tako pri policistih, vojakih, gasilcih kot tudi pri pravosodnih policistih in drugih, ki delajo z zaporniki. Pričakovati, da bodo ljudje nosili glavo na prodaj za 700 evrov, je zato resnično neprimerno. Imeti plačni sistem, ki niti najmanj ne razlikuje med policistom in tistimi, ki delajo v urejenem delovnem okolju, preprosto ni normalno. Za zapore lahko z gotovostjo trdim, da je ob že tako nizkih plačah nedopustno kakršno koli dodatno zmanjševanje.

Zadnja leta ste imeli veliko težav z zastarelo osnovno opremo in zaščitnimi sredstvi, od uniform do orožja, je zdaj vendarle kaj bolje? Ali podoben padec »standarda« kot pri zaposlenih opažate tudi pri zapornikih?

Status zapornikov se v zadnjih letih ni znižal, kvečjemu nasprotno. Njihove pravice so se povečale, med drugim lahko v zaporniške sobe prinesejo vse, od svojih računalnikov, tiskalnikov do televizij, ne glede na to, ali so pri resocializaciji uspešni ali ne. Za primerjavo – v Nemčiji, vsaj na Bavarskem, je delo zapornikov obvezno. Tudi tam so sicer tisti, ki vseeno ne želijo delati, deležni običajne oskrbe, ne pripadajo pa jim nikakršne bonitete. Po sobah tako ne morejo imeti televizij ali glasbenih stolpov, do tega imajo pravico le, če delajo in plačajo nadomestilo za uporabo televizije, pri nas pa imajo lahko kljub temu vse.

Ob tem ni nepomembno, da javni gospodarski zavodi v zaporih, v katerih lahko delajo obsojenci, več ne zaslužijo niti za preživetje, čeprav bi se to dalo. K čemur precej prispeva nesposobnost menedžmenta, zato upam, da bo vlada z revizijo preverila poslovanje vseh JGZ. Zanimivo je tudi, da je izgradnja celotnega najmodernejšega zapora na Bavarskem stala 49 milijonov evrov, kar predstavlja približno desetkrat več gradnje in tehnike, kot jo je v dveh novih blokih v zaporu na Dobu, vseeno pa je pri nas gradnja stala kar 12 milijonov evrov.

Najslabše razmere še vedno vladajo v ljubljanskem zaporu, kjer je preveč zaprtih oseb in premalo pravosodnih policistov, kljub temu pa naj bi imel razvpiti Dragan Tošić iz Balkanskega bojevnika tam celo nekakšen poseben status, saj si lahko privošči marsikaj.

O kakšnem posebnem statusu omenjenega pripornika ne bi govoril. Lahko pa povem, da je ta gospod enkrat naročil pice za cel pripor in jih je zunanji gostinec tudi dostavil, kar se mi zdi nedopustno. Nekdo, ki ima nekaj pod palcem, ob takšnem »redu« kaže svoj poseben položaj v instituciji, v kateri je. V ljubljanskem zaporu pa je tudi zelo znan pripornik iz enega hujših kaznivih dejanj, ki so mu za rojstni dan naročili kar trubače, celo javno prireditev so mu pripravili pred zaporom. A ni nihče ukrepal. Pazniki niso mogli, ker je zunaj zaporniškega obzidja javna površina, policisti pa tudi niso vedeli, kaj narediti.
Takšne neumnosti v našem sistemu se ne bi smele dogajati, glede tega smo unikum. Cele skupine svojcev, bivših obsojencev in prijateljev se potikajo okoli zaporniškega obzidja in zaprtim »nosijo« informacije, kričijo in mečejo nedovoljene predmete prek zidu, včasih je tam okoli pravi kaos. A pravosodni policisti ne morejo ukrepati. Že dolgo pa ugotavljamo, da je ljubljanski zapor nefunkcionalen glede na gradnjo, preveč na odprtem in še v mestu, zato bi bilo smiselno te stavbe prodati in zgraditi povsem nov zapor na obrobju Ljubljane.

Z zdajšnjim direktorjem UIKS Valentinčičem se ne razumete najbolje, takšen je vsaj zunanji vtis. Ali sploh še lahko korektno sodelujeta, glede na to, da vam je menda celo prepovedal vstop v prostore generalnega urada?

Zanimivo, da mi je nedavno dejal, da sploh ne gre za prepoved, ampak po njegovem na uradu nimam kaj iskati, če za to nimam nekega posebnega vabila. Včasih sem hodil na urad po kakšne podatke glede kadrov ali denimo po predloge aktov in se kot zastopnik zaposlenih s kom pogovoril, kar je očitno Valentinčič doživljal kot nekakšno vohunjenje. Po drugi strani pa je nekaterim zapornikom na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja dajal podatke o zaporskem sistemu in celo o delovnih pogodbah zaposlenih, medtem ko meni na podobna vprašanja ne želi odgovoriti. Očitno gre za neko iskanje notranjega sovražnika.

Tudi zaradi ravnanja vodstva UIKS je sindikat predlagal prenovo generalnega urada in pred kratkim pozval vodstvo k odstopu. Iz čisto pragmatičnih razlogov. Iz izkušenj namreč vem, da kadrovsko in strukturno Valentinčič na uradu ne bo zamenjal nič. Ko je prevzel funkcijo, sva sicer nekaj časa dobro sodelovala, kasneje pa nisva naredila nič več pozitivnega. Kaplja čez rob je bilo imenovanje njegove tiskovne predstavnice. Pazniki so lahko veseli, če dobijo en plačni razred napredovanja v petih letih. Njegova tiskovna predstavnica pa je po letu in pol dela na mestu tajnice na uradu napredovala v sekretarko in s tem napredovala kar za 25 plačnih razredov.