Kmalu, natančneje 6. oktobra, bo dopolnil 80 let. Z evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger ima osem odličij z jugoslovansko reprezentanco. Kot košarkar je videl ves svet, od Južne Amerike do Kitajske. Kasneje je kot gospodarstvenik deloval v stari Jugoslaviji in kot politik pri Mladi Sloveniji. Ni bilo nepomembno, da je prav Ivo Daneu prvi v slovenskem parlamentu predlagal plebiscit o samostojnosti Slovenije. Ob njegovem imenu so spoštovanje, karizma in prepoznavnost. Takšnih ljudi se politični spletkarji ne upajo rušiti.
Pa smo dočakali kolajno, celo zlata je.
Veliko presenečenje ni kolajna, ampak s kakšno lahkoto je igrala slovenska reprezentanca. Navdušila me je mentaliteta slovenskih igralcev, njihova samozavest in napoved, da se nikogar ne bojijo. Iz tekme v tekmo so stopnjevali vrhunsko košarko. Zanimivo je tudi, da so igrali slabše proti slabšim reprezentancam in vrhunsko proti najboljšim, Grčiji, Franciji, Latviji, Španiji …
Vas je navdušil moštveni duh?
Vsi so igrali fantastično, ne samo Goran Dragić, Luka Dončić in naš Tonček [Randolph]. Včasih nihče ni bil navdušen nad Klemnom Prepeličem, zdaj je eden najboljših. Vsak je prispeval svoje. Presenetil me je Gašper Vidmar, pa tudi Jaka Blažič, Edo Murić … Moj adut je Vlatko Čančar, ki se bo šele razvil.
Ste tudi vi prejeli kakšno čestitko?
Seveda sem, iz Hrvaške, Srbije … Hrvaški ljudje so bolj navdušeni nad slovensko igro, kot so hrvaški politiki navdušeni nad slovensko državo. Vesel sem, da so se spomnili name tudi v Košarkarski zvezi Slovenije, saj so me povabili že na Finsko in kasneje še na finalno tekmo. Sprva sem se še šalil, da bom prišel na finale, toda povabilo sem moral zavrniti zaradi prehlada.
Kakšen občutek je, ko igralec že pred koncem tekme spozna, da je osvojil kolajno?
Kolajne nisem nikoli napovedoval, čeprav sem jih vedno hotel osvajati. Nisem bil tako samozavesten kot drugi soigralci, ki so kar vsi po vrsti napovedovali odličja. Na koncu smo jih osvojili kar precej na svetovnih in evropskih prvenstvih ter na olimpijskih igrah v Mehiki. Vrhunec je bila zlata kolajna na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970.
Slovenijo je zdaj zajela evforija, a podobno je bilo tudi leta 1970. Jugoslavija je tedaj dihala z nami, kar se je zdaj ponovilo s samostojno Slovenijo. Naši fantje so skoraj čudežno sestavljeni v odlično celoto, zato moramo čestitati tudi selektorju Igorju Kokoškovu in njegovim pomočnikom, vsem vidnim in nevidnim fantom, od maserjev naprej, ki prav tako skrbijo za odlično vzdušje v moštvu.
Od kod takšna slovenska samozavest?
To pride samo od sebe. Če preveč razmišljaš in te je strah, zagotovo ne boš zadel. Največjo prednost pred branilcem imaš, kadar že prej veš, kaj boš naredil. Ko prihaja žoga do tebe, že moraš imeti jasno idejo, kako jo boš sprejel, se dvignil v zrak in vrgel. Če omahuješ in preveč premišljuješ, bo žoga težko šla v koš.
Vas je presenetila Dragićeva odločnost?
Goran je fenomen. Tudi sam sem bil kapetan, toda nikoli nisem znal voditi ekipe s takšno lahkoto kot Goran. Soigralce vodi z nasmeškom in jim je zgled s požrtvovalnostjo. Veseli me, da slovenski igralci niso ljubosumni drug na drugega, ampak si vsi radi podajajo. Če dajo asistenco soigralcu, so enako veseli, kot če bi sami dali koš. Ampak v košarki niso samo koši in asistence, ampak tudi obramba, skok, blokade … Vse to smo imeli.
In potem je zraven še Dončić.
Tudi on je fenomen. Ima vse telesne odlike, je visok in močan, in v košarki zna vse. Za seboj ima enkratno košarkarsko šolo od pionirjev naprej. Ima odličen met, a tudi prodor, poleg tega pa še izvrsten pregled nad igro, da uspešno poda prostemu soigralcu.
Luka se preprosto igra košarko.
Pred kratkim sva bila na nekem snemanju in povedal sem mu natanko to: 'Luka, ti se še naprej igraj košarko, saj je košarka igra.' Že res, da moraš za vrhunsko raven imeti ogromno moči in hitrosti, toda na koncu odloča ljubezen do igre, saj potem na tekmi nimaš strahu. Luki v resnici ni treba kaj dosti svetovati, saj ima že v rosni mladosti ogromno znanja in izkušenj. Takšnega igralca še nismo imeli in ga tudi ne bomo. To zdaj resda govorimo že vsi, ampak tako je. Košarko ima zelo rad tudi Goran, zato smo lahko veseli, da sta oba naša.
Se tudi vi na tekmah niste bali?
Bal sem se samo slabših nasprotnikov, zato sem raje igral proti boljšim, Združenim državam Amerike, Braziliji, Sovjetski zvezi … Proti njim sem odigral najboljše tekme.
Bi lahko primerjali vašo generacijo
Pred petdesetimi leti je bilo vse drugače, ne samo v športu. Na vseh področjih smo šli naprej, zato ne moremo primerjati različnih obdobij. Ko sem gledal posnetek iz leta 1970, sem se iz srca nasmejal. Kako smo se gibali in kakšno opremo smo imeli, saj smo bili skoraj smešni v primerjavi s sedanjo košarko. Mi smo bili tudi amaterji, saj smo hodili v službo. Toda ni vse v denarju, potrebuješ tudi srce za ekipo in državo.
Kateri je bil vaš najlepši trenutek
Omenili ste že Čile, Brazilijo in Mehiko. Kakšna potovanja so bila to v šestdesetih letih prejšnjega stoletja?
V Braziliji smo prileteli v Recife in ko smo prišli ven, je bilo 45 stopinj Celzija. Vse je potekalo bolj počasi, saj ni bilo vrhunskih letal in čarterskih poletov. A bilo je zanimivo. Enako, kot imajo krst na Triglavu, smo ga mi imeli na ekvatorju. Nas niso tolkli po zadnjici, ampak po glavi, vendar z nežnimi udarci. Še vedno sem zaljubljen v Brazilijo. Tedaj ni bilo nevarnosti, ljudje so prijazni, hrana enkratna.
Za vedno so mi ostale v spominu tudi olimpijske igre v Rimu, to je čarobno mesto. Prav tako je bila nekaj posebnega kitajska turneja leta 1957. Tedaj smo prebijali politično zaporo, saj sta bili Jugoslavija in Kitajska sprti. Kitajci so nas, košarkarje, povabili kot prvo jugoslovansko delegacijo, vse so nam plačali, na Kitajskem pa smo bili cel mesec. Bilo je lepo.
Še ohranjate stike z nekdanjimi soigralci?
Še vedno. Prav za moj rojstni dan bodo prišli štirje prijatelji iz Srbije in pet iz Hrvaške. Od ekipe iz leta 1970 je že pet pokojnih, dva pa sta tako bolna, da ne moreta potovati. Naš osip je opazen, toda v čvrstem jedru se še držimo.
Kmalu boste stari 80 let …
… Kmalu bom prestar … V resnici sem že prestar.
Kako se počutite?
To pa odlično, čeprav sem se na zadnji nogometni reprezentančni tekmi proti Litvi prehladil. Še vedno hodim na različne dogodke, napete košarkarske tekme so zanimive, četudi je igra malce manj kakovostna. Z lepimi občutki tudi obujam spomine, kako smo bili pred desetletji košarkarski začetniki in smo pripravljali teren naslednjim generacijam.
Zdaj, ko sem prehlajen, imam sicer čas za urejanje rojstnodnevnih vabil. Zabava bo čisto enostavna, za prijatelje, brez posebnih govorov. Dobili se bomo, eni prej, drugi kasneje, nekaj bo nekdanjih košarkarjev, nekaj pa tudi drugih prijateljev.
Kako zelo se je svet spremenil v vaših osemdesetih letih?
Prvi avtomobil sem imel leta 1960. To je bila lancia ardea, letnik '45, z volanom še na desni strani. Kmalu zatem smo dobili malo boljše avtomobile, zdaj pa še razmišljamo, kako bomo imeli električne avtomobile in bomo prenehali voziti dizle.
V spominu ste ostali tudi zato, ker ste kot poslanec socialistov predlagali plebiscit o samostojnosti Slovenije.
Ta dogodek ima daljšo predzgodbo. Leta 1990 sem bil tik pred upokojitvijo. Z ljudmi iz slovenske politike sem se poznal dalj časa. Milan Kučan, ki je bil v sedemdesetih predsednik Olimpije, me je nagovarjal, naj bom trener prve ekipe, toda kmalu sem ugotovil, da trenerstvo ni zame. Pred tem sem delal v gospodarstvu za ljubljansko Prehrano, kasnejšo Emono, zatem sem bil pri Zagrebškem velesejmu predstavnik za Slovenijo in kasneje še pri IMV Novo mesto. Ker potem nisem hotel iti nazaj med gospodarstvenike, sem šel na Športno zvezo. Moral bi biti sekretar, vendar kolegom nisem hotel odžirati posla. Prevzel sem mladinski šport, a ker nisem bil preveč obremenjen, sem sprejel še politično ponudbo Socialistične zveze. Resda se niso niti toliko potrudili, da bi sami prišli do dvorane Tivoli, ampak so me kar po telefonu nagovarjali za kandidaturo na volitvah.
Tedaj je bila skupščina sestavljena iz treh zborov. Mene so določili, da v imenu Socialistične zveze v enem od teh zborov predlagam plebiscit, zato to ni zraslo na mojem zelniku. Malo za menoj sta v drugih dveh zborih predlagala plebiscit še Viktor Žakelj in Darja Lavtižar Bebler.
Vesel sem, da sem bil zraven, čeprav sem se bal, mi bodo prijatelji iz ostalih jugoslovanskih republik očitali, da sem zaslužen za razpad skupne države. A tega ni storil nihče. Po osamosvojitvi smo se tudi bali, da se bo mlada Slovenija požrla z vso novo birokracijo, kar se žal dogaja. Verjetno bi morali zmanjšati število javnih uslužbencev, enako kot v zasebnem sektorju. Kljub temu v Sloveniji dobro napredujemo, le v politiki se preveč prepiramo. Lahko bi bilo veliko boljše in lepše, če razni mladeniči ne bi imeli v rokah vodstva raznoraznih odborov, saj so zakuhali stvari, ki nas bodo še drago stale. A imen ne bom povedal, saj že sami vedo, kdo so.
Je morda celo narobe, da veliki športni uspehi odpeljejo ljudsko pozornost stran od spornih političnih odločitev?
Prepričan sem, da bodo vsi politiki prišli na današnji sprejem naših košarkarjev. A ko je treba malo pomagati, jih ni blizu. Že res, da država vlaga v šport, toda precej denarja dobi tudi nazaj prek davkov. Ko smo predlagali, da bi bile kulturne in športne organizacije oproščene plačevanja davkov, ni šlo skozi. Pravijo, da moramo vsi dati svoj delež v državno malho, a ta je vedno bolj požrešna.
Slovenija je v tujini najbolj prepoznavna zaradi športnikov, enako je bilo v času skupne Jugoslavije. Ko smo bili v Riu de Janeiru, nam je jugoslovanski ambasador Božović na sprejemu odkrito povedal, da smo za promocijo Jugoslavije največ naredili prav športniki. Nič drugače ni zdaj v Sloveniji. S športniki, znanstveniki in zdravniki vsakokrat ponesemo naše ime v svet. Tudi mlada podjetja se uspešno razvijajo v sedanjem računalniškem času, zato jih moramo spodbujati, ne pa samo omejevati z ukrepi in davki.