Partizanski pevski zbor brez prekinitve deluje že 70 let. Nastal je med drugo svetovno vojno, spomladi 1944 v vasi Planina pri Črnomlju, na osvobojenem ozemlju, iz okrevajočih ranjencev, partizanov, kot edinstven v takratni vojskujoči se Evropi. Imenovali so ga Invalidski pevski zbor ali po domače tudi Pojoča četa. Zadnja partizanska četa, kot se danes tudi imenujejo sami, katere vrhovni komandant je Daro Majcen, uradno predsednik zbora, ima pod vodstvom še enega komandanta, zborovodjo Franca Gornika, na leto šestdeset koncertov, pesmi pa pojejo v prav takšni obliki, kot so nekoč nastale. Zadnjega, slovesnega, so imeli minulo nedeljo v Cankarjevem domu. Posvetili so ga tudi stoletnici očeta slovenske partizanske pesmi Rada Simonitija in 70. obletnici smrti velikega partizanskega pesnika, ki je za zbor napisal številna besedila pesmi, Karla Destovnika - Kajuha.
Zborovodja je bil tudi Radovan Gobec
Prvi zborovodja in ustanovitelj je bil skladatelj Karol Pahor, ki je zbor zapustil že 1945., najbolj znan in častnemu govorcu na slavnostnem koncertu akademiku Matjažu Kmeclu tudi najljubši, kot je poudaril, že dolgo rajni Radovan Gobec. Za njim so se kot zborovodje zvrstili Pavel Šivic, Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škrjanc in Franc Gornik, ki vodi zbor od leta 1992. Pahorju je v Beli krajini manjkalo tenorjev, a prav med njimi je edini še živi član partizanske pevske čete, Vinko Perovšek, nekoč drugi tenor, pred tem pa borec Cankarjeve brigade. Petnajst let je bil pri zboru.
Celo najvišji domobranski veljaki so priznavali, da o takšnih pesmih in pevcih, kot so jih imeli partizani, domobranci niti sanjati niso mogli. Kajpak to ni bilo naključje. Med kar sto vrhunskimi slovenskimi umetniki, ki so bili partizani, so pri zboru in na splošno partizanski pesmi sodelovali tudi imenitni muzikusi tistega časa, Bojan Adamič, že omenjeni Pahor, Rado Simoniti, Marjan Kozina. Tudi pesniki in pisatelji so bili v partizanih: Mile Klopčič, Karel Destovnik - Kajuh, Matej Bor, France Kosmač... Partizanske pesmi so napisali veliki pesniki in pisatelji, uglasbili so jih veliki skladatelji.
Slavo okrog ponesel Simoniti
Toda tisti, ki je najbolj ponesel slavo slovenskega zborovskega petja, je bil Rado Simoniti. Pred stoletjem je prišel na svet v Fojani v Brdih. Bric Simoniti je študiral kompozicijo in dirigiranje, leta 1937 diplomiral in 1943. odšel k partizanom, kjer je prevzel vodstvo zbora primorskih Slovencev (pozneje preimenovan v Zbor Srečko Kosovel). Po vojni je bil dirigent v ljubljanski Operi in že 1949. kot dirigent zbora Slovenske filharmonije prejel Prešernovo nagrado. Kompozicijska bera Rada Simonitija je neverjetna, znaša okrog 600 najrazličnejših del. Najpomembnejša so prva slovenska partizanska opera Partizanka Ana (mimogrede: njegova žena, med vojno internirana v zloglasni Rawensbrück, je bila Anica, Ana pa je tudi njegova vnukinja, hči enega od sinov – nekdanjega ministra Vaska Simonitija), samospevi na besedila Karla Destovnika - Kajuha (izstopata Bosa pojdiva ter Samo en cvet), njegova pa je tudi neuradna primorska himna Vstajenje Primorske.
Kot druge ima tudi primorska himna svoje posebnosti. Profesor Anton Baloh, znani primorski zborovodja in veliki poznavalec zgodovine slovenskih zborov in vsega v zvezi z njimi, pravi, da se glede nastanka skladbe Vstajenje Primorske skorajda od vsega začetka pojavljajo različne informacije, mnoge so tudi netočne. O avtorju besedila ni dvoma, pravi Baloh: »Napisal jo je Lev Svetek - Zorin že med vojno, po kapitulaciji Italije. Tekst je nastal leta 1944, ko se je nekje nad Vipavsko dolino zazrl proti morju, ki ga je navdihnilo. To pesem, poezijo, je prebral svojim partizanskim tovarišem, ploskali so mu, zato je takoj vedel, da ima močno sporočilnost in da vzbuja čustva.«
Nekateri menijo, da je melodija nastala še pred koncem druge svetovne vojne, a Baloh to informacijo zavrača. Pesem, kot jo poznamo danes, je dobila končno obliko zelo pozno, pravi: »Šele leta 1967. Naročili so jo v Novi Gorici, da bi počastili praznik priključitve Primorske k matični domovini. Skladbo je napisal Rado Simoniti. Tistega leta je bila tudi prvič zapeta.« Naslednja prelomnica, ki je zaznamovala to skladbo in jo ponesla vse do statusa himne, pa je bila slovesnost ob obletnici priključitve v Komnu, 10 let pozneje. »Prepričan sem, da je prav takrat Vstajenje Primorske postala nekakšna neuradna himna ljudstva. To je bilo čutiti. To je ljudska himna, ki te vsakič neverjetno presune.« In presunila je tudi minulo nedeljo v Cankarjevem domu. Ko sta jo v Gallusovi dvorani zapela združena Partizanski pevski zbor in Tržaški pevski zbor Pinko Tomažič pod vodstvom karizmatične Pie Cah, je nabito polna dvorana na nogah pela z njima.
Revna država nima denarja za zbore Mihaela Jagodic, samostojna strokovna sodelavka Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, je potrdila, da so zboru zavrnili vlogo za sofinanciranje koncerta ob 70-letnici, ne pa tudi delovanja zbora. Jagodičeva pravi, da delovanje zbora ni stvar projektnega razpisa. Spodbujajo in sofinancirajo se zanimivi in kakovostni projekti, ki so umetniški presežek tako v programskem kakor tudi izvedbenem smislu. Med razloge za zavrnitev je Mihaela Jagodic navedla, da je zbor v slovenskem prostoru resda znan in spoštovan zaradi tradicije svojega poustvarjanja, ni pa prepoznaven kot zbor višje umetniške kakovosti, kar je eden od kriterijev za prednost pri dodelitvi pičlih finančnih sredstev. »Da si boste lažje predstavljali finančno omejenost pri pomoči projektom, vam lahko posredujem podatek, da smo za področje zborovske glasbe prejeli 157 vlog v skupni vrednosti skoraj milijon evrov, na razpolago pa so jih imeli 55.100. S sredstvi, ki še omogočajo smiselno finančno pomoč ob hkratnem velikem kleščenju stroškov prijavljenih projektov, smo lahko podprli približno 40 odstotkov prijav,« pravi Jagodičeva in dodaja, da je bilo iz prijave razvidno, da gre za prošnjo za sofinanciranje obletnice delovanja. »Teh ne sofinanciramo, razen če gre za pomembnejše obletnice in take, ki v programskem smislu vsebujejo pomembne novosti v pristopu in programu prireditve, česar pa iz vloge ni bilo moč razbrati. Ne gre torej za projekt, ki bi imel kakšno raziskovalno izvedbeno novost in dodano vrednost. Kljub tem razlogom pa zboru priznavamo svojevrstno vlogo in tradicijo.« Tako Mihaela Jagodic. In dodaja, da za zahtevne projekte kot npr. naročila novitet, udeležbo na resnem zahtevnem tekmovanju, izvedbo vokalno-inštrumentalnega koncerta... lahko v povprečju skupinam pomagajo z 800–1200 evri, kar je v resnici miloščina... |
