Tiskane izdaje
Na tričetrturni pogovor ob pijači pridrvi naravnost z opravljene študijske prakse v Soči, po njem s fantom, tudi plezalcem, odhiti na trening. To je njeno življenje – športno plezanje in fizioterapija. Morda bo kdaj napočil čas za kombinacijo obojega in bo plezalni reprezentanci pomagala kot fizioterapevtka.
Je ena tistih tekmovalk, ki uspešno združujejo balvansko in težavnostno plezanje (na mladinskih tekmah, sploh na SP, je tekmovala tudi v hitrosti), letos je dala prednost balvanom – in obrestovalo se ji je. Na tekmah svetovnega pokala je začela redno loviti finalne nastope. »Moj letošnji osnovni cilj je bil spraviti pod streho celotno balvansko sezono. Še vedno plezam tudi težavnost, a se nanjo nisem utegnila dobro pripraviti,« poudari 22-letna Ljubljančanka in v grobem oriše glavne razlike med obema disciplinama: »V težavnosti imaš eno priložnost, greš v smer in moraš vse storiti res optimalno. Balvani so resda časovno omejeni, a imaš več poskusov. Če v enem malo 'zezneš', lahko v naslednjem popraviš, imaš tudi čas za razmislek.«
Balvani so tudi bolj dinamični in nižji, ni varovanja z vrvjo, spodaj so le blazine. »Varno je, blazine so dovolj debele, ne smejo biti pretrde ali premehke. Pomembno je, kako padeš, da se malo odkotališ na stran in se sile preusmerijo enakomerno po delih telesa. Znamo padati, včasih se zgodi tudi kakšen malo bolj čuden padec, toda načeloma je varno.« Na balvanski tekmi imaš že v kvalifikacijah pet problemov, v polfinalu in finalu so po štirje, sveža sprememba je to, da imaš zdaj v finalu na voljo le štiri minute plezanja, »prej je bilo 4+ minute, torej da si lahko še zadnjo sekundo vstopil v steno in dokončal poskus«.
Iz plavanja v plezanje
Preklapljati med težavnostjo in balvani ni lahko. Katja s treningom balvanskega plezanja izgubi nekaj vzdržljivosti, s težavnostno vadbo pa eksplozivnost in dinamiko. Sezoni svetovnega pokala sta ločeni, ko se balvanska konča, se težavnostna začne. Po avgustovski finalni tekmi balvanskega svetovnega pokala, ki bo štela tudi za EP, si bo Katja vzela nekaj dopusta, se preizkusila v skali, nato pa poskušala tudi težavnostno raven toliko dvigniti, da bo konkurenčna pred domačimi navijači v Kranju. »Tam me je sprva vselej premagala trema, da se mi ni posrečilo prebiti v polfinale, lani pa sem le vpisala dober rezultat. Pred domačim občinstvom je res užitek plezati, saj ti da še dodatna krila in te povzpne še višje,« poudari prikupna plezalka, ki pogreša balvansko tekmo v Logu - Dragomeru, ki je nekoč štela za svetovni pokal.
Na tej ravni tekmovanj nastopa že od leta 2011, prvi finale je ujela predlani v Münchnu. Že leto po začetku druženja z elito so jo začele mučiti poškodbe. Najhujša je bila poškodba gležnja, strgani ligamenti, »tedaj je šla skoraj vsa sezona v maloro«, pozneje ji je nagajal še križ, blažja oblika hernije, »zaradi česar dolgo časa nisem mogla plezati. Imela sem po eno preizkušnjo na leto in nikakor nisem padla v tekmovalni ritem. Na vsak nastop sem prišla dobro pripravljena, a me je izdala glava ali kakšna bedasta napaka zaradi živčnosti.« Zato se je letošnje sezone lotila drugače: »Rekla sem si, da ne bom rinila z glavo v zid, in naredila večjo spremembo. Zdaj treniram sama, brez trenerja, večji del opravim sama, včasih se mi pridružijo prijatelji, kolegice, še vedno sem zraven na reprezentančnih treningih. Zdaj, ko sem sama, ko še bolj poslušam svoje telo, treningi morda niso več tako zahtevni, kot sem bila vajena prej, a sem si zadala, da grem do meje in se ne poškodujem.«
Foto: Blaž Samec/Delo
Plezanje je strast. Strahu ni, bolj pozitivni adrenalin. Poskusi lahko vsakdo: »Plezanje je šport, ki ga počnemo že od malega – po ograjah, drevesih ... Enako naravno kot tečemo, tudi plezamo, zato se lahko vsak preizkusi v tem.« Katja je bila sprva – zaradi astme – plavalka. Prav tabor za otroke astmatike na Rakitni jo je pobliže seznanil s plezanjem. Tam so imeli steno in so šli enkrat plezat – in jo je povsem navdušilo. »Našla sem se v tem, všeč mi je in uživam.« Rezerva je še v miselni pripravljenosti. »Zdi se mi, da bi se tu dalo še precej izboljšati,« se namuzne.
Tisoč zakajev
Preplezanih smeri se je nabralo že nešteto, kljub temu v vsaki še vedno uživa: »Zadnje čase sem na tekmah čisto navdušena, ko pridem pred balvan. Rečem si, kako je dobro videti, in komaj čakam, da se povzpnem.« Naveličala se ni še nikoli, se pa po vsaki poškodbi vrača izjemno motivirana: »Čeprav je težko, veliko je zakajev – zakaj spet, zakaj ravno meni ... Tudi če mi tekmovalno ne bi šlo več, bi zagotovo še naprej plezala v skali, ker mi je res všeč, zunaj v naravi, rada grem na sonček.« Obžaluje, da je v skali premalo, si bo pa po finalu balvanske sezone v Münchnu zagotovo našla čas za kakšen plezalni projekt.
Je športnica od glave do pete, rada rola, hodi v hribe, igra odbojko. Odprta in dovzetna je za novosti, letos si na morju želi poskusiti deskati na valovih, česar se doslej ni lotila. Na prehrano se kratko malo požvižga. »Zelo rada jem. Najraje imam čokolado, privoščim si kebab, hitro prehrano. Kar se tega tiče, se res ne pazim,« pove z nasmeškom. Je študentka tretjega letnika fizioterapije na zdravstveni fakulteti. Kako torej usklajuje športne in študijske obveznosti? »Da se, je pa potrebna organizacija. Moja prioriteta je še vedno plezanje, na faksu pa sem se doslej (kar uspešno) trudila, da mi je ostajalo čim manj obveznosti.« Čez deset let se še vidi v stiku s plezanjem, a ne nujno tekmovalno: »Zagotovo bom še plezala v skali, morda me čaka vloga reprezentančne fizioterapevtke, morda trenerke, bomo videli.«
Morda niste vedeli: Katja Kadić zase pravi, da je malce bolj introvertirana, »kar pa se z leti spreminja na bolje. Ko sem bila majhna, pa sem bila res zelo zelo sramežljiva.« Moj vtis: se ne opazi. In še to: »Zelo rada ustvarjam, sploh zapestnice iz modelirne mase, čeprav nisem že dolgo časa. Rada tudi preberem kakšno zanimivo knjigo.« In ne nazadnje, podpora domačih ji veliko pomeni. »Starši so me vselej spodbujali. Ko sem bila mlajša, so me tudi vozili na tekme, zdaj jim ni treba več, navijajo pa še vedno.«
