Tiskane izdaje
Katmandu – V vasi Kulmaltar, v severnem delu nepalske prestolnice, je do uničujočega potresnega sunka 25. aprila stalo 31 domov. Danes stojijo le še tri hiše, a so z več porušenimi stenami prenevarne za bivanje.
Vse drugo se je spremenilo v kupe opek, betona, blata, prahu, tramov in pločevinastih ostankov streh. Težko je ločiti, kje se začnejo ruševine ene hiše in kje druge. V njih se je prezgodaj končalo tudi deset življenj približno dvesto prebivalcev Kumaltarja.
Teden dni po potresu je gospod Arial stal med ruševinami, ki so bile nekoč dom njegove devetčlanske družine. Danes le še osemčlanske, kajti v potresu je izgubil brata. Skupaj s sinovoma poskuša rešiti izpod ruševin, kar bi bilo še uporabnega. Tam so polletna zaloga riža, krompir, koruza, leča za osnovno jed daal bhaat, vsi kuhinjski pripomočki, oblačila, dokumenti, odeje, žimnice, blazine ... Tako rekoč vse, kar bo družina v prihodnjih tednih in mesecih še krvavo potrebovala.
A kopanje po več metrov visokih kupih ruševin, ki so ostale od trietažne hiše, zgrajene iz opek, cementa in blata, z golimi rokami ob pomoči redkih lopat in krampov, ki jih premorejo v vasi, je mukotrpno in počasno delo. Zato so bili domačini še kako veseli, ko je v vas prišla večja skupina prostovoljcev, mladih Nepalcev in nas, tujih turistov, da bi domačinom pomagali pri odkopavanju ruševin, postavljanju začasnih bivališč in urejanju zunanjih stranišč, ki bi zagotavljala vsaj minimalne higienske standarde. »Prišli so, da so iz ruševin potegnili trupla, potem ni bilo nikogar več,« o tem, koliko pomoči so v prvem tednu po potresu dobili od države in vojske, pove Arial.
Tudi po okoliških vaseh severnega območja Katmanduja so prostovoljci, ki so pri prizadetih domačinih preverjali, ali imajo dovolj hrane, pitno vodo in zdravila, dobivali podobne odzive: teden dni po potresu jim teh vprašanj ni zastavil še nihče. Prepuščeni sami sebi so postavili zasilne šotore, ki so ob hladnih in pogosto deževnih nočeh neprimerni za otroke, starejše in nosečnice. Pomoč, ki je bila v Katmanduju preveč osredotočena na središče mesta, je sicer konec minulega tedna postopoma vendarle začela prihajati: vojska, študentje medicine za osnovno oskrbo, skupine prostovoljcev ...
A pomoč je seveda preskromna – kar je glede na razsežnosti katastrofe in dejstvo, de je Nepal ena najrevnejših azijskih držav, pričakovano. Predvsem v najbolj prizadetih območjih države (Sindhupalchok, Gorkha) je pomoč prepočasna. »Vlada spi! Zelo globok spanec!« ob jutranjem čaju v Katmanduju pove taksist. Se bo zbudila? »Sčasoma, ko se bodo stvari umirile in bo lažje. Potem jih bodo same besede,« opiše naraščajoče nezadovoljstvo med prebivalci Nepala z odzivom odgovornih na katastrofo.
Kulmaltar, ena izmed najbolj opustošenih vasi severno od prestolnice, je v soboto popoldne le dočakala obisk skupine 30 vojakov. Do nedelje je tako večina družin z njihovo pomočjo izpod ruševin potegnila še uporabno imetje. »Prvi mesec ali še kak teden več bo najbolj kritično obdobje. Treba bo delati izjemno trdo, da bodo ljudje, ki so ostali brez domov, dobili ustrezna začasna bivališča, preden se začne deževno obdobje. To mora biti prioriteta,« pravi Manoz, vodja organizacije Northern Kathmandu, ki se sicer ukvarja s socialnimi projekti, v teh kriznih časih pa poskušajo zbrati podatke o prizadetih in o tem, kakšno pomoč potrebujejo. Ocenjuje, da bi lahko ljudje do novih domov prišli v letu dni. A okrevanje celotne države bo trajalo desetletje, če ne dlje.
»Ja, kaj pa naj?« na vprašanje, kako naprej, skomigne gospod Arial. Odziv, kakršnega je v teh dneh v Katmanduju slišati na vsakem koraku. Arialov drugi brat, ki je preživel, je najel skupino, ki bo osemčlanski družini ob podrtijah hiše na kakih 30 kvadratnih metrih zgradila začasni dom iz bambusa in strešnih ostankov pločevinastih kritin. Tisti, ki si tega ne bodo mogli privoščiti, bodo naslednje mesece preživeli pod šotori. Vlada je prizadetim obljubila denarno pomoč, a ta bo za ljudi brez prihrankov mnogo premajhna, da bi si lahko zgradili nov dom.
