Obsedenost z Noro bogatimi Azijci: ekstremističen kič ali analiza globljih plasti mladih duš? (VIDEO)
Film Noro bogati Azijci je v enem koncu tedna predvajanja zaslužil več, kot je stalo njegovo snemanje.
Odpri galerijo
Promocija filma Noro bogati Azijci, ki je v enem koncu tedna zaslužil več, kot je stalo njegovo snemanje. FOTO: Reuters
Na film Noro bogati Azijci (Crazy Rich Asians) lahko gledamo kot azijsko različico Petdesetih odtenkov sive. Že med branjem enako naslovljenega romana Kevina Kwana, po katerem je bil posnet film, nas nekaj v njem neizogibno spominja na trilogijo britanske pisateljice E. L. James.
Noro bogati Azijci – v vsej goloti svojega bolečega bogastva, ki po eni strani zagotavlja nerealne privilegije, po drugi pa postavlja visoke ovire za vsak poskus usmeritve življenja proti normalnosti – so svojevrstna finančna pornografija s podobno mešanico nerealnega in mogočega, ki je naredila Petdeset odtenkov sive svetovno uspešnico.
Tako med branjem vsakega od teh romanov kakor tudi med gledanjem filmov, posnetih po njiju, se mešajo ugibanja o tem, ali gre za ekstremističen kič ali pa za analizo globljih plasti mladih duš v iskanju osebne identitete. V obeh primerih pa je mogoče spregledati, da je bistvo te čudežne slike življenja, ki je hedonističen oder za bogate, lepe in vplivne, pravzaprav resnična ljubezen.
Primerjava obeh filmov je še dodatno prisotna, vse odkar so Noro bogati Azijci postali vroča tema medijev. Finančni časopisi ga držijo v središču pozornosti, ker je v enem koncu tedna zaslužil več, kot je stalo njegovo snemanje. Filmski kritiki se sprašujejo, zakaj je bilo potrebnega več kot četrt stoletja za ponovno snemanje filma s polno azijsko postavo.
Politični analitiki pa usmerjajo kritične bodice malce dlje. Ameriškega predsednika Donalda Trumpa opominjajo, da je začel trgovinsko vojno z državo, ki včasih posredno, včasih pa neposredno stoji za enim odstotkom super bogatih Američanov kitajskega rodu. Čeprav je glavna oseba Nick Young edinec ene najbogatejših singapurskih družin in se velik del filma dogaja v Singapurju, je zaplet umeščen v precizno spleteno košaro petdesetih odtenkov stereotipnih kitajskih vrednot, zavitih v ogromno količino denarja.
Čeprav gre v tem primeru prvenstveno za ameriške Azijce oziroma natančneje Kitajce, začetek filma (in romana) opozarja gledalce – pa tudi Trumpa – na to, da se je Nickova mati pred tridesetimi leti maščevala rasističnemu menedžerju luksuznega hotela v Londonu, ki ji je preprečil vstop med belo elito. Poklicala je svojega moža in zahtevala, naj ta hotel nemudoma kupi. Kitajski kapital, kjerkoli že je, vedno nosi močno kulturološko znamenje in naboj nacionalnega ponosa. Na to je treba misliti tudi zdaj. Če mu pred nosom zapiramo vrata, se lahko vse skupaj preobrne v nevaren spopad. Ne samo carinski in valutni, ampak tudi v spopad vrednot.
Vendar film ni zgolj preprost prikaz finančne moči Kitajcev v diaspori. Ukvarja se tudi z globokim prepadom med novopečenimi bogataši in »starim denarjem«, še bolj pa med »bananami« in »jajci«. Glavna junakinja Rachel Chu (ki jo igra Constance Wu), je, kot ji očita prijateljica, »banana«. »Na zunaj rumena, znotraj bela,« ji pove Goh Peik Lin, ki jo igra raperka Awkwafina. S tem je zadela bistvo zapleta. Nickova mati Eleanor Sung-Young (bleščeča Michelle Yeoh) sprva ne odobrava sinove izbire bodoče žene, saj je Rachel za njen okus preveč Američanka, oddaljena od kitajskih korenin.
Čeprav Nick, tako kot njegova izbranka, predava na univerzi v New Yorku, je tipično »jajce«. Po zunanji podobi, obleki in obnašanju bel, znotraj pa rumen. Še naprej je Kitajec, ki mu družinska zgodovina pomeni več kot zgodovina, s katero se akademsko ukvarja.
Noro bogati Azijci pripovedujejo (čeprav diskretno) tudi o globokem premoženjskem prepadu med revnimi in bogatimi pripadniki njihove etnične skupine v ZDA. Raziskave Centra Pew na primer kažejo, da so Azijci prav v New Yorku, kjer živita Rachel in Nick, najbolj revna imigrantska skupina. Od leta 2000, ko jih je bilo tam 170.000, se je do leta 2016 njihovo število povečalo za 44 odstotkov, na 245.000. Obenem so »noro bogati« Azijci v ZDA postali skupina z največjimi prejemki. Po navedbah Centra Pew je prvih deset odstotkov na seznamu deležev zaslužilo približno 120.000 dolarjev več na leto kot zadnjih deset odstotkov.
Seveda pa Nick Young ni bogat zato, ker ima visoko plačo. Njegovi predniki so bili bogati preprodajalci nepremičnin, zato spada v tisti en odstotek ljudi, za katere obstaja zgolj vprašanje, ali naj za svatbo porabijo 40 milijonov dolarjev ali pa je 20 milijonov nekakšna razumna omejitev.
Pa vendar, film ne bo zaslužil silnih milijonov zato, ker govori o norem bogastvu Azijcev, prav tako kakor tudi Petdeset odtenkov sive ni postal hit zato, ker prikazuje sadomazohistični seks. Pravo sporočilo filma morda najbolje podaja njegov konec (ki je glede na roman nekoliko spremenjen). Na plesu ob zaroki Nicka in Rachel sreča Nickova sorodnica Astrid, ki je na robu ločitve, svojo staro ljubezen Charlieja Wuja, s katerim se ni poročila, ker za njeno singapursko družino ni bil na »dovolj visoki ravni«. Tudi on je v fazi razveze neuspelega zakona. Pogled, ki spaja, je bistvo celotnega filma. Vse, kar se izraža v milijonih dolarjev, je zgolj norost. Bogastvo je samo prava, čista ljubezen.
Noro bogati Azijci – v vsej goloti svojega bolečega bogastva, ki po eni strani zagotavlja nerealne privilegije, po drugi pa postavlja visoke ovire za vsak poskus usmeritve življenja proti normalnosti – so svojevrstna finančna pornografija s podobno mešanico nerealnega in mogočega, ki je naredila Petdeset odtenkov sive svetovno uspešnico.
Tako med branjem vsakega od teh romanov kakor tudi med gledanjem filmov, posnetih po njiju, se mešajo ugibanja o tem, ali gre za ekstremističen kič ali pa za analizo globljih plasti mladih duš v iskanju osebne identitete. V obeh primerih pa je mogoče spregledati, da je bistvo te čudežne slike življenja, ki je hedonističen oder za bogate, lepe in vplivne, pravzaprav resnična ljubezen.
Primerjava obeh filmov je še dodatno prisotna, vse odkar so Noro bogati Azijci postali vroča tema medijev. Finančni časopisi ga držijo v središču pozornosti, ker je v enem koncu tedna zaslužil več, kot je stalo njegovo snemanje. Filmski kritiki se sprašujejo, zakaj je bilo potrebnega več kot četrt stoletja za ponovno snemanje filma s polno azijsko postavo.
Precizno spletena košara
Politični analitiki pa usmerjajo kritične bodice malce dlje. Ameriškega predsednika Donalda Trumpa opominjajo, da je začel trgovinsko vojno z državo, ki včasih posredno, včasih pa neposredno stoji za enim odstotkom super bogatih Američanov kitajskega rodu. Čeprav je glavna oseba Nick Young edinec ene najbogatejših singapurskih družin in se velik del filma dogaja v Singapurju, je zaplet umeščen v precizno spleteno košaro petdesetih odtenkov stereotipnih kitajskih vrednot, zavitih v ogromno količino denarja.
Čeprav gre v tem primeru prvenstveno za ameriške Azijce oziroma natančneje Kitajce, začetek filma (in romana) opozarja gledalce – pa tudi Trumpa – na to, da se je Nickova mati pred tridesetimi leti maščevala rasističnemu menedžerju luksuznega hotela v Londonu, ki ji je preprečil vstop med belo elito. Poklicala je svojega moža in zahtevala, naj ta hotel nemudoma kupi. Kitajski kapital, kjerkoli že je, vedno nosi močno kulturološko znamenje in naboj nacionalnega ponosa. Na to je treba misliti tudi zdaj. Če mu pred nosom zapiramo vrata, se lahko vse skupaj preobrne v nevaren spopad. Ne samo carinski in valutni, ampak tudi v spopad vrednot.
Film ni zgolj preprost prikaz finančne moči Kitajcev v diaspori. Ukvarja se tudi z globokim prepadom med novopečenimi bogataši in »starim denarjem«. FOTO: AP
Banana in jajca
Vendar film ni zgolj preprost prikaz finančne moči Kitajcev v diaspori. Ukvarja se tudi z globokim prepadom med novopečenimi bogataši in »starim denarjem«, še bolj pa med »bananami« in »jajci«. Glavna junakinja Rachel Chu (ki jo igra Constance Wu), je, kot ji očita prijateljica, »banana«. »Na zunaj rumena, znotraj bela,« ji pove Goh Peik Lin, ki jo igra raperka Awkwafina. S tem je zadela bistvo zapleta. Nickova mati Eleanor Sung-Young (bleščeča Michelle Yeoh) sprva ne odobrava sinove izbire bodoče žene, saj je Rachel za njen okus preveč Američanka, oddaljena od kitajskih korenin.
Čeprav Nick, tako kot njegova izbranka, predava na univerzi v New Yorku, je tipično »jajce«. Po zunanji podobi, obleki in obnašanju bel, znotraj pa rumen. Še naprej je Kitajec, ki mu družinska zgodovina pomeni več kot zgodovina, s katero se akademsko ukvarja.
Noro bogati Azijci pripovedujejo (čeprav diskretno) tudi o globokem premoženjskem prepadu med revnimi in bogatimi pripadniki njihove etnične skupine v ZDA. Raziskave Centra Pew na primer kažejo, da so Azijci prav v New Yorku, kjer živita Rachel in Nick, najbolj revna imigrantska skupina. Od leta 2000, ko jih je bilo tam 170.000, se je do leta 2016 njihovo število povečalo za 44 odstotkov, na 245.000. Obenem so »noro bogati« Azijci v ZDA postali skupina z največjimi prejemki. Po navedbah Centra Pew je prvih deset odstotkov na seznamu deležev zaslužilo približno 120.000 dolarjev več na leto kot zadnjih deset odstotkov.
Glavna junakinja filma je Rachel Chu, ki jo igra Constance Wu. FOTO: AP
Pogled, ki spaja
Seveda pa Nick Young ni bogat zato, ker ima visoko plačo. Njegovi predniki so bili bogati preprodajalci nepremičnin, zato spada v tisti en odstotek ljudi, za katere obstaja zgolj vprašanje, ali naj za svatbo porabijo 40 milijonov dolarjev ali pa je 20 milijonov nekakšna razumna omejitev.
Pa vendar, film ne bo zaslužil silnih milijonov zato, ker govori o norem bogastvu Azijcev, prav tako kakor tudi Petdeset odtenkov sive ni postal hit zato, ker prikazuje sadomazohistični seks. Pravo sporočilo filma morda najbolje podaja njegov konec (ki je glede na roman nekoliko spremenjen). Na plesu ob zaroki Nicka in Rachel sreča Nickova sorodnica Astrid, ki je na robu ločitve, svojo staro ljubezen Charlieja Wuja, s katerim se ni poročila, ker za njeno singapursko družino ni bil na »dovolj visoki ravni«. Tudi on je v fazi razveze neuspelega zakona. Pogled, ki spaja, je bistvo celotnega filma. Vse, kar se izraža v milijonih dolarjev, je zgolj norost. Bogastvo je samo prava, čista ljubezen.
