Hana Hawlina: O morskih polžih in prvih poljubih

Pisanje prve kolumne je grozna stvar. Poleg pritiska prvega vtisa je tu še cela vrsta preglavic: nimam pojma, koliko časa mi bo vzelo pisanje (preveč), koliko idej lahko natlačim v 5200 znakov (premalo), kako strokoven ali nagajiv bo moj ton (piflarski). Ko tipkam, me vsake toliko prešine srh, kdo vse bi lahko prebiral te besede… Bivši sodelavci? Bodoči prijatelji? Se bom desetletje kasneje sama vrnila k tej kolumni in zmajala z glavo nad mlajšo in naivno inačico sebe? Odkar sem se zaradi doktorskega študija psihologije preselila v Švico, cel kup stvari delam prvič. Vsaka nova izkušnja je nekaj posebnega, pa naj bo to opremljanje prvega stanovanja, zamahovanje z lesenim mečem bokken ali »talanje cvekov« (nekateri študenti si jih res zaslužijo). V samem postopku in izvedbi ta početja nimajo nič skupnega, pa vendar jih druži zmes vznemirjenosti, pretiranega razmišljanja in samoprevpraševanja, ki je z vsakim trkom mečev in vijakom v pohištvu iz Ikee manj intenzivna. Če me je pri prvem vnosu nezadostne ocene skrbelo in sem dvomila o svoji novi avtoriteti, že pri petem sploh ne trznem več… Verjetno je to izvorna zgodba vsakega zlobnega profesorja.