Tiskane izdaje
Ljubljana − Četrtina žensk v Sloveniji je od svojega 15. leta imela izkušnjo s fizičnim nasiljem, 92 odstotkov povzročiteljev je bilo njihovih partnerjev, opozarjajo v Društvu SOS telefon ob mednarodni konferenci glede ratifikacije istanbulske konvencije.
Slovenija je konvencijo podpisala med prvimi, že leta 2011, a je do danes še ni ratificirala.
Istanbulska konvencija je mednarodna pogodba, ki zagotavlja celovito zaščito žensk pred vsemi vrstami in oblikami nasilja, pojasnjujejo v Društvu SOS telefon. Doslej je konvencijo podpisalo 22 držav, ratificiralo pa 14, je danes ob odprtju konference poudarila predstavnica društva Špela Veselič.
V Sloveniji pa se zapleta, saj bi morali sprejeti dodatne pravne norme, ki bi kriminalizirale določena dejanja, med njimi zgodnje in prisilne poroke ter pohabljanje ženskih spolnih organov. Po mnenju Veseličeve bi se zato politika morala vprašati, kaj se lahko stori za usklajenost zakonodaje in konvencije.
Ker pa 85 odstotkov primerov nasilja v partnerskem odnosu traja dalj časa, ženske pa bistveno pogosteje ubijejo njihovi nekdanji ali sedanji partnerji kot kdor koli drug, se Veseličevi ne zdi sprejemljivo, da žrtve ostajajo same. Hkrati se ji zdi nesprejemljivo normaliziranje nasilja ter porazdelitev krivde med oba partnerja.
Kot opozarja, strokovnjaki ob umorih žensk v medijih govorijo o ekscesu, umoru iz ljubosumja. A tovrstni umori niso izolirani incidenti, temveč gre ponavadi za »dokončno dejanje v dalj časa trajajočem procesu«.
Jasna Podreka z ljubljanske filozofske fakultete, ki je v doktorski disertaciji analizirala 24 kazenskih spisov umorov ali poskusov umorov partnerk, je opozorila, da so tudi moški žrtve partneric, vendar se je marsikdaj izkazalo, da je bila storilka dolga leta žrtev nasilja svojega partnerja.
Sama se pri vzrokih za taka nasilna dejanja poskuša izogibati izrazu ljubosumje, saj da gre za posestniško držo, dominacijo in nadzor. Čeprav so storilci heterogena skupina, so jim pogosto skupni pogledi na odnose med spoloma in vlogo ženske, partnerko dojemajo kot lastnino.
Morilsko vedenje se pogosto sproži ob neizpolnjevanju zahtev. Navedla je primer, ko je sodišče ugotovilo, da je bilo zadnji povod za kaznivo dejanje dejstvo, da je ženska svojemu partnerju rekla, da mu ne bo več prala in kuhala.
Storilci po njenem v veliki večini primerov nimajo uvida v svoje dejanje, veliko jih je nasilnih le v zasebni sferi. Težava je tudi ta, da žrtev sama prikriva nasilje ali pa ga celo razume v kontekstu njene ženske vloge v odnosu kot podrejene. Tukaj je še okolica, ki se v te zadeve noče vmešavati, kar vodi do podcenjevanja tveganja, čeprav je storilec kaznivo dejanje tudi napovedoval, a se ta grožnja ni jemala resno.
Konferenco spremlja tudi namestnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar, ki je poudarila, da se policisti že vrsto let usposabljajo za ravnanje v primerih nasilja v družini. Ker se je v razpravi ugotavljalo, da je policija nasilnega partnerja obravnavala že pred umorom ali poskusom umora, je Bobnarjeva dodala, da se v policiji ob vsakem ugotovljenem nestrokovnem ukrepu odredi notranji nadzor.
