Ko so leta 2003 zagnali Festival svetovnega gledališča, je bil manifestacija moči mesta, ki je hotelo biti »glavno«, a je potrebovalo tako vrsto festivalskega dogajanja, da bi se – po mantri njegove tedanje in današnje vodje Dubravke Vrgoč – »pozicioniralo na gledališkem zemljevidu Evrope«. A medtem se je veliko spremenilo: ta presenetljivo uspešna vodja Zagrebškega gledališča mladih (ZKM) je postala intendantka Hrvaškega narodnega gledališča, Ivica Buljan, njen svetovalec, ne zgolj pri Festivalu svetovnega gledališča, pa direktor nacionalne Drame.
No, tudi Zagreb je zaradi županove želje po vladanju postal politična žrtev izsiljevanja konservativnih in radikalno konservativnih politik, ki jih motijo tudi politični nevtralci, kakršna je intendantka, celo ko nadzoruje svojega »provokativnega« pomočnika Buljana. Paradoksalno je danes Festival svetovnega gledališča edini na Hrvaškem, katerega izključni cilj je pripeljati v glavnem velike evropske produkcije in koprodukcije; ima tako zgradbo kot ljudi, ne pa tudi zadostnega financiranja.
Zato je letošnja edicija, ponovno na spodnji meji nominalnega dostojanstva z zgolj tremi predstavami, plod okoliščin in poskus, da bi z inverzno dramaturgijo maksimizirali minimum. Prva na sporedu je bila intimistična in pretresljiva študija Mila RauaPet lahkih komadov, ki je že igrala v Ljubljani in bila nagrajena v Sarajevu ter katere komornost in tema se ne skladata z zahtevami protokolarnega spektakla odprtja. Po vizualno izjemno atraktivnem, ritualnem in s tem ne zgolj jezikovno poglobljenem branju Shakespearovega Macbetha v režiji Alessandra Serre je Zagreb šestič obiskal tudi Thomas Ostermeier.
Ta umetniški vodja berlinskega teatra Schaubühne in že dve desetletji eden od evropskih gledaliških zvezdnikov je režiser močne, četudi kdaj nepremišljene geste. Zato branje klasikov, še posebno Shakespeara, neredko spelje na bučen, vsiljiv in neobčutljiv pop. Režira tako, kot da bi hotel, da bi gledalci dojeli, da ga finese ne zanimajo, saj vso moč – tako svojo kot svojega uigranega in odprtoglavega ansambla – porablja izključno za celoto scenske slike in eno dramaturško karto. Rihard III. preveč spominja na Hamleta, še eno uspešnico tega režiserja, ki je v Zagrebu gostovala pred natančno desetimi leti. Poleg tega, da naslovno vlogo v obeh predstavah igra isti, izjemni igralec Lars Eidinger in da gre pravzaprav za isto avtorsko ekipo, obe predstavi zaznamujejo glasen hrup in bes ter nesubtilno »reduciranje na bistvo«, kar je v tem primeru le evfemizem za površno efektnost, ki na koncu deluje proti predstavi in njeni veliki temi.
Ta Rihard tako ni v pravem stiku niti s sabo niti z Bogom, ki se mu s svojim zlom maščuje, ampak ni niti logičen produkt družbe. Shakespeare ponudi temelje za obe tolmačenji in Ostermeierjeva predstava tudi nakaže njuno razumevanje, a vseeno prevlada to, kako je »prekleti in krvavi pes« hiše York videti, kako lovi svoj steam-punk mikrofon ali kako ga spremlja »divja« glasba v izvajanju živega tolkalca; dogajanje tako ostaja monodrama, raztegnjena v stadionski hit.
Ostermeierjeve eskapade so verjetno dobičkonosne, sporočilo letošnjega festivala pa je jasno – od komornih eksperimentov, ki meščanski publiki ne ležijo, prek sofisticirane, a precej bolj sprejemljive estetizacije bomo prišli tudi do produkcijske moči. In sicer prav zato, ker smo si ustvarili publiko, ki nas ima – v rastočih številkah – rada. Tako se tudi v gledališču kaže liberalna logika, da je najuspešnejši boj proti populistom pravzaprav tisti, ki računa na množičnost. Igra s pomeni se v zagrebškem narodnem gledališču tako nadaljuje z odkrivanjem davno odkritih resnic.
