Filmi v službi državne varnosti

Eden najzgodnejših primerov sodelovanja med Hollywoodom in ameriško vojsko je leta 1915 posneto Rojstvo naroda D. W. Griffitha, ki se je v zgodovino filma zapisal kot »rasistična filmska mojstrovina«. Vojaška industrija je zanj prispevala cisterne z gorivom in še kaj precej bolj vsebinskega.

Ta hudo rasističen film, ki je napisal močno poglavje v zgodovini filma kot medija izražanja, je pa tudi pripomogel k ponovnemu vzponu kukluksklana v dvajsetih letih preteklega stoletja, je takratni ameriški predsednik Wilson razglasil za avtentičen zgodovinski dokument. Čeprav je bil daleč od tega. Nič čudnega. Takratna ameriška vlada ga je kar sama sooblikovala in z njim brezsramno propagirala rasizem.

Vladni nadzor Hollywooda

Rojstvo naroda je le eden mnogih primerov, ki kažejo vmešavanje ameriške vojske v vsebino zabavne industrije pa tudi velikokrat povsem zadovoljno sprego med Hollywoodom in politiko. O enem in drugem, pa tudi o tem, kako domnevno politično nevtralni ali pa vsaj levo liberalni Hollywood promovira vojno in širi prokorporativne ideje, govori knjiga marketinško prav nič sramežljivega naslova: National Security Cinema: The Shocking New Evidence of Government Control in Hollywood (Film v službi državne varnosti: Novi šokantni dokaz o vladnem nadzoru Hollywooda). Napisala sta jo Tom Secker, britanski filmar in raziskovalec, urednik spletnega arhiva dokumentov o vplivu ameriške vlade na zabavno industrijo spyculture.com, in Metthew Alford, profesor na britanski University of Bath, ki je doktoriral prav s temo o propagandnem modelu sodobne hollywoodske industrije.

V uvodu knjige, ki je izšla junija letos, avtorja pa sta temi posvetila tudi nedavni članek na spletni strani Insurge Intelligence, trdita, da »ameriška vlada, ki jo vodita CIA in Pentagon, neposredno, redno in tajno določa vsebino filmov in televizijskih oddaj«. Še zlasti po letu 1980, ko Hollywood vzpostavi čisto poseben žanr, ki ga avtorja poimenujeta »national security cinema«, film v službi državne varnosti, pa tudi film v službi »propagiranja uradne zgodovine in poveličevanja pravilnosti odločitev ameriške zunanje politike«. Še zlasti vojaške.

CIA režira kuharske oddaje?

Avtorja poudarjata, da sta slikovita resničnost in vojaška piarovska mašinerija v zabavni industriji kljub dolgoletnim raziskavam tega področja postali znani šele pred kratkim: »Ko smo se na prelomu v 21. stoletje prvič lotili razmerja med politiko in filmom, smo sprejeli mnenje, da je v Pentagonu le neka mala pisarna asistirala okoli dvesto filmom v vsej zgodovini tega medija. Kako ignorantski smo bili!«

Avtorja sta na podlagi zakona o svobodi informacij prišla do vpogleda v več tisoč vojaških in obveščevalnih dokumentov, ki so pokazali, kako velik je bil in je vpliv ameriških oblasti na Hollywood, vključuje pa tako možnost spreminjanja scenarijev kot preprečitev nastanka filmov, ki niso skladni z »državno varnostjo« ali »pravo podobo« ZDA.

Na podlagi dokumentov sta ugotovila, da je med letoma 1911 in 2017 ameriško ministrstvo za obrambo sofinanciralo 814 filmov in 1113 televizijskih oddaj, kar je skupaj 1947 naslovov. Če k temu prištejemo še posamične epizode več let trajajočih televizijskih serij, kakršne so denimo 24, Domovina in Preiskovalci na delu: NCIS, potem je jasno, da je državna varnost cenzurirala, usmerjala in sofinancirala več tisoč filmskih in televizijskih projektov. Med njimi gre tudi za najbolj priljubljene filmske serije, kot so James Bond (Operacija Grom), Terminator in Transformerji, filmske uspešnice, kot so Patriotske igre, Njeni tastari, Salt in Avatar, televizijske oddaje, kot so Amerika ima talent, Oprah in Jay Leno ter številni dokumentarci v produkciji PBS, History Channel in tudi BBC. CIA je »pomagala« celo pri snemanju ene od epizod ameriške kuharske oddaje Top Chef, ki je gostovala v Langleyju.

Kaj je cenzura v primerjavi z bombniki

Najmočnejša vladna sila, ki sooblikuje hollywoodske filme in televizijske serije, je ameriško obrambno ministrstvo. Naj gre za vojaška sredstva, pomoč v ljudeh, nasvete, opremo ali lokacije. Vojska je svoje sodelovanje s Hollywoodom formalizirala po drugi svetovni vojni, ko je leta 1948 ustanovila poseben urad za povezavo z zabavno industrijo (Entertainment Liaison Offices). Kadar želi producent kakršnokoli podporo Pentagona, mora uradu predložiti scenarij. Če Pentagonu kaj ni všeč, mora poskrbeti za ustrezne spremembe, zatem pa podpisati poseben dogovor, s katerim se obveže, da bo te spremembe resnično upošteval. Pentagon, dokazujeta avtorja, je med drugim zelo občutljiv na problematiko samomorov med ameriškimi vojaki, čeprav gre za akcijske komedije s superheroji tipa Iron Man ali pa za kakršnokoli kritično aluzijo na delovanje ameriške vojske v Vietnamu, žrtev česa je bilo, denimo, celo nekaj dialogov v pustolovskem filmu Hulk, ki so ošvrknili dejstvo, da je ameriška vojska na vietnamsko podeželje odvrgla milijone galonov strupov, s čimer je zastrupila veliko obdelovalne zemlje.

A še delikatnejše se lahko godi filmom, kakršna sta bila Top Gun in filmska serija Transformerji, ki so zaradi svoje vsebine odvisni od Pentagonovih storitev in infrastrukture. »Le kdo razen Pentagona lahko dostavi milijarde vredno vojaško opremo in snemalna prizorišča, na katerih se ta razkazuje, obenem pa pošlje zraven še trenirane in uniformirane 'priboljške'.« Čeprav je Top Gun vrhunsko oglaševal ameriško vojno letalstvo, načrtovanega drugega dela niso nikoli posneli, saj je bil za Pentagon menda politično preveč kontroverzen. Ustvarjalcev filmske serije Transformerji pa cenzorske zahteve niso preveč motile, zato pa so prvi dobili na voljo bombnike F-22.

Pentagon močnejši od studiev

Avtorja opozarjata, da je resnično razsežnost vojaške filmske cenzure še vedno težko določiti, saj veliko dokumentov ni na voljo. Ti, ki so, pa le redko natančneje opisujejo zahtevane vsebinske spremembe. Ugotovila sta tudi, da je bila velika količina dokumentov, nastalih med letoma 1976 in 2005, podarjena zgodovinarju Lawrenceu Suidu, ki pa ne kaže velike pripravljenosti, da bi gradivo delil z drugimi raziskovalci. Edini, ki mu je uspelo začasno priti do tega gradiva, je bil novinar David Robb, ki je leta 2004 izdal odmevno knjigo Operation Hollywood: How the Pentagon Shapes and Censors the Movies (Operacija Hollywood: kako Pentagon oblikuje in cenzurira filme). V njej je dokazal, da je vpliv ameriške vojske na popularno kulturo mogoče zaslediti na vseh ravneh produkcije, njena moč pa ni nič manjša od moč šefov velikih hollywoodskih studiev. Pravzaprav je večja.

Čeprav ima CIA na voljo precej manj sredstev za takšne namene, njen vpliv na filmsko produkcijo ni zanemarljiv. Tako je, denimo, scenarist filma Tajna operacija o uboju Osame Bin Ladna, ki ga je režirala oskarjevka Kathryn Bigelow, svoj scenarij opisal nekemu uslužbencu Cie, česar posledica je bil umik prizora, v katerem pijani Ciin častnik s strehe v Inslamabadu izstreli v zrak raketo, iz prizorov mučenja zapornikov pa so umaknili lajajoče in grozeče pse. CIA se je vmešala celo v popularno in povsem nedolžno romantično komedijo Njeni tastari (2000) in zahtevala spremembo prizora, v katerem lik, ki ga igra Ben Stiller, odkrije tajno skrivališče svojega bodočega tasta (Robert De Niro), v njem pa najde Ciin priročnik za mučenje. Tega so morali odstraniti s prizora.

Kriv posameznik, ne ustanove

Tudi Ciina moč, da poseže v filmske scenarije, sega v začetke njenega delovanja, štirideseta in petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je med drugim dosegla umik kakršnekoli omembe sebe v Hitchcockovi mojstrovini Sever-severozahod (1959). Centralna obveščevalna agencija je tudi sabotirala načrtovano dokumentarno serijo o svojem predhodniku Uradu strateških služb (OSS), in sicer tako, da je denarno podprla konkurenčno televizijsko mrežo CBS, ki je s tem dobila moč, da je konkurenco spravila s trga.

Najmanj je za zdaj znanega o vplivu Nacionalne varnostne agencije, a dokumenti razkrivajo, da je tudi njena taktika podobna taktiki Cie in vojske. Tako so se med drugim vtaknili v odlični politični triler Tonyja Scotta Državni sovražnik (1998). Za delovanje skorumpiranega in v umor pomembnega kongresnika, vpletenega agenta NSA, tako ni bila več kriva agencija kot institucija, kar je bil prvotni načrt scenarija, ampak eno samo njeno gnilo jabolko. Avtorja ob tem pripominjata, da tudi ideja izkoristiti film za valjenje krivde na posameznika in izogibanje kakršnikoli kritiki sistemske, institucionalne in kriminalne odgovornosti izhaja neposredno iz učbenikov Cie in Pentagona. Avtorja z vrsto primerov še dokazujeta, da filmi, ki nastajajo skladno z maksimo o državni varnosti, večinoma promovirajo nasilno in z ameriškimi interesi usklajeno rešitev mednarodnih problemov.

Ne glede na vse, opozarjata avtorja, ne moremo govoriti o uradni cenzuri, saj producenti scenarije spreminjajo prostovoljno. In konec koncev je Hollywood posnel več sto filmov, ki ameriško zgodovino in sedanjost prikazujejo kritično. Kljub temu je to obsežen in javnosti komaj znan pritisk ameriške vojske, obveščevalnih služb in s tem vlade na podobe, ki jih Američani vsak dan gledajo na teh ali onih zaslonih. V družbi, ki si želi močno vplivati na ves preostali svet, pa je politična instrumentalizacija popularne kulture zelo resna stvar.