Ne vem sicer, kakšni so neljubiteljski pravniki, in ne vem, kaj natančno je mislil avtor, ampak vsekakor je preveliko poveličevanje prava, ali bolje rečeno samopoveličevanje nekaterih pravnikov, že doseglo svoj rob. Če se navedeno poveličevanje nanaša tudi na nezaščito ljudi oziroma beguncev, ki bežijo pred vojnami in izkoriščanjem, ter je posledično v zvezi z dejanji pravnika profesorja dr. Mira Cerarja in pravnice, odvetnice ter bivše ministrice za notranje zadeve mag. Vesne Györkös Žnidar, imamo zato še zdaj rezalno žico na slovenski meji. Počasi začenjam dvomiti o takšni veličini, pravičnosti in človečnosti prava.
Miro Cerar, nekdanji predsednik vlade in sedanji zunanji minister, je 14. oktobra v Bruslju glede zadnjih dogodkov v Kataloniji izjavil: »V to se ne smemo vmešavati. Počakati moramo na razplet dogodkov. Spoštovati moramo suverenost Španije in njenega notranjega pravnega reda.« (Dnevnik, Objektiv, 19. oktober 2019, Je naša vlada isto kot mi?, Simon Tecco).
Tudi dogajanja na ustavnem sodišču RS v zvezi z ddr. Klemnom Jakličem in njegovo izrazito večvrednostno, a ne vedno napredno miselnostjo ter seveda še številni drugi primeri, ki jih zaradi omejitve prostora ni mogoče navajati, mi porajajo sum, da se nenadomestljivi oblastniki, ki smo jim ljudje zaupali vodenje družbe oziroma države, vedejo arogantno in primitivno, ne glede na svojo stopnjo izobrazbe. Absolutno ni umestno posploševanje posameznih primerov. Prav tako pa seveda ni umestno spregledati dejstva, da izjave, delo in rezultati tako samopoveličevanih oblastnikov ne ustrezajo potrebam in zahtevam ljudi, ki smo jih izvolili.
Kako hitro pozabijo lastno zgodovino in skušajo prikriti svoje velike napake, se kaže tudi na primer v glasovanju pri resoluciji o poveličevanju nacizma v OZN leta 2014, kjer sta se pravnika Miro Cerar in takratni zunanji minister, pravnik Karl Erjavec, skupaj z državami EU vzdržala glasovanja. Ali pa na primer ob glasovanju za resolucijo, da se Palestini prizna status države opazovalke, kjer se je Slovenija sramotno vzdržala (Mladina, Glasovanje vazalov, Igor Mekina, 2. december 2012). Pa še in še sramotnih potez, vključno z zadnjo vpijočo tišino glede agresije članice Nata Turčije na Sirijo, pa bolečega nerazumevanja in zmedenosti oblastnikov glede dogajanj v Kataloniji. Ali jih morajo res peticije razumnikov prebuditi v njihovi samovšečnosti? In morda nove kolone beguncev z Bližnjega vzhoda?
Res je treba počasi začeti ločevati pravno večvrednost in pravno neumnost oblastnikov, tudi pravnikov, od tako želene ter potrebne pravne varnosti in pravne države. Mogoče pa se bo ob tako prepotentnem razmišljanju nenadomestljivih pravnikov treba začeti spraševati o nevarnosti pravnikov za pravno državo.
Miloš Šonc, Grosuplje