Hitela k sinčkoma, umrla v nesreči

TIRNA – Starejši sosed Vinko se je pred svojo domačijo opiral na leseni palici in objokoval to silno tragedijo, ki je celotno skupnost – tam visoko nad Zagorjem in Litijo – povsem sesula. Zaradi katere je v Tirni pod Zasavsko Sveto goro domala vse obstalo. Užaloščenega obraza je sedel in še enkrat podoživel: »Vselej me je pozdravila in bila tako pridna.« Tedaj je skrušeno pogledal še k tlom: »Če samo pomislim, kaj se ji je zgodilo, zajočem …«

Od minule srede, ko se je razvedelo, ni bilo naokoli prav nikogar, ki ne bi doživel podobnih občutij. In ki se ne bi vsaj za hip spomnil priljubljene 25-letne Darje Žibert ter njenih svojcev: marljive, velike in nadvse povezane družine, ki je nenadoma izgubila – božanskega otroka, najlepšo sestro. Mlado mamico dveh sinkov, triletnega Maksa in petletnega Taja. »Povedali jima še nismo, vsekakor pa čutita,« je zavzdihnila Darjina mama Silva, mati šestih otrok.

Simbol poletja

Silva mora z možem Mirkom, odličnim knaufarjem, preživljati nekaj najhujšega za starše: izgubo otroka, od katerega se nisi mogel posloviti. Še več, izgubo otroka, ki je poosebljal zgolj en letni čas, poletje. V katerem je žarelo sonce, prijetna toplina, svetloba. Ob Darji, rojeni prvega julija, namreč ni bilo prostora za zimo, hladno in mračno sivino. »Glasba, ples, gasilci in dobra družba, za to je živela!« je podčrtala Silva. »Pa otroci!« jo je dopolnila Darjina sestrica, tri leta mlajša Nina. »Že kot otrok je bila razigrana, zvedava, povsod je je bilo!«

Med previjanjem svoje hčerke je pogovoru sprva tiho sledila še najstarejša izmed sester, to je 26-letna Andreja. A če se prav spomnimo, le do tistega trenutka, ko je beseda nanesla še na njihovo obširno kmetijo s štiridesetimi glavami živine in strmimi travniki, kjer človek hitreje odraste ter postane neprimerno odgovornejši od, denimo, mestnih vrstnikov. In ker so Žibertovi (z njihovo najmlajšo trojico vred, gardo, ki šele prihaja, 13-letno Tino, 10-letnim Miho in triletno Mijo) tako iznenada ostali brez para tako pomembnih rok, je Andreja pri priči prevzela del odgovornosti ter se spogledala z Nino: »Pomagali bova, kolikor se bo dalo.«

Prav takšna je bila tudi Darja. »Bila je odlična pomočnica. Kamor si jo poslal, je odlično opravila, pa četudi na traktorju ali pri molži,« je skozi solze nadaljevala Silva. Ob tem da je ves čas delovala še v svojem najljubšem poklicu, strežbi. »Že od nekdaj je to rada počela. Pravzaprav je priskočila na pomoč vsakomur, če so jo le potrebovali.« Nazadnje je delala v tajski restavraciji v Ljubljani.

Brez slovesa

Tam je bila tudi ta torek. Starši in otroci so bili že na morju. »Joj, morje, to morje,« so misli za hip zbežale Silvi. »Tudi Darja ga je namreč tako ljubila,« je dejala. »Če bi lahko, bi šla na morje prav vsak vikend!« V resnici bi morala že v naslednjih dneh. Prav k staršem v hrvaško Maredo. »Morala bi priti s sinovoma in dvema prijateljicama …«

»Mami, vi kar pojdite, nič ne skrbi, bom že jaz v teh dneh poskrbela za krave in kmetijo,« ji je zaupala z mislijo, da se tako ali tako kmalu snidejo tam doli ob Jadranu.

Po nekaj letih skupnega življenja pri partnerju v Polhovem Gradcu je prišla Darja zaradi nasilja – nazaj domov. »Žal nismo vedeli za to,« je potožila Silva. »Dolgo je tajila in šele pred časom spet na polno zaživela.« 
Svoje rodne vasice, vsaj tako se je zdelo, ni hotela za noben denar več zapustiti.

A kaj ko je moral priti ta prekleti dan. Dan, ko je morala Darja na šiht v Ljubljano, doma pa je bila le Nina. To je bil dan, ko so vsi preostali že brezskrbno čofotali v Maredi. Ob desetih zjutraj jo je njena mama še zadnjič slišala po telefonu: »Mami, veš, nimam časa, moram delat, mi je dejala,« se je spominjala Silva. In zavzdihnila: »To pa je bilo tudi vse …«

»Mene pa je popoldne poklicala s šihta, rekla mi je, da bi šla po koncu še na eno pijačo,« se je spominjala Nina. Tega dne bi morala Darja delati le v prvi izmeni, a je zaradi številnih gostov in pomanjkanja osebja potegnila do večera. Starejši sinek jo je ob petih popoldne še poprosil: »Mamica, pridi čim prej domov!« Kmalu zatem je Nina prejela Darjino sporočilo: »Ne biti jezna, malo bom zamudila. Rada te imam.« »Nisem bila jezna,« je dejala Nina. In ji odgovorila: »Uživaj, kjer koli že si, pa ne hodi domov, pozno je že!«

Usodna stotinka

Toda njuna otroka, ki ju je imela tako neznansko rada, sta bila pač premočan faktor, da bi ostala v Ljubljani. Približno ob desetih zvečer se je Darja zato že vozila proti domu. Kamor se je vselej peljala po nevarni prometnici mimo Litije in Save, potem pa visoko navzgor.

Bila je že zunaj naselja Senožeti in kakšnih 200 metrov od tamkajšnjega krožišča (v smeri proti Ribčam). Vozišče tam iz ravnine začne blago zavijati v levo. Pa je nenadoma izgubila nadzor nad svojim vozilom in storila usodno napako, zapeljala preveč v desno, preblizu roba, in bila primorana zapeljati – na kovinsko varovalno ogrado. Sile so bile presilovite, da bi se še lahko rešila iz izgubljenega položaja, v katerega je zdrknila po stotinki nepazljivosti. Prav sile so tudi botrovale, da jo je že v naslednjem hipu prevračalo ter slednjič prevrnilo nazaj na cestišče, kjer je vozilo tudi obstalo. A kaj ko je v vozilu tedaj ni bilo.

Že med prevračanjem jo je namreč vrglo ven. Tako hudo se je poškodovala, da ji niti ekspresna reševalna akcija ni več pomagala. Nekaj po polnoči, po dolgotrajnem oživljanju, je 25-letnica izdihnila v ljubljanskem kliničnem centru.

Policisti so že prej potrkali na domača vrata. Odprla je Nina. Drugi so bili na morju. Da je imela prometno nesrečo in da so jo odpeljali v klinični center, so dejali. »Otroke sva zato pustila kar v Maredi in krenila sama. Ker nama niso povedali, da je konec, sva vso vožnjo upala in upala, samo da bo vse v redu …« je jokala Silva.

Malce pred Ljubljano ju je presekala novica: da je njun božanski otrok medtem že na sodni medicini.

Od Darje Žibert so se poslovili na pokopališču na Zasavski Sveti gori.