Trenutno vodi tudi SKGG, v njihovem najnovejšem projektu pa sodeluje kot producentka in soustvarjalka: nocoj ob 20. uri bodo namreč v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno uprizorili dve operni enodejanki kultnih ameriških komponistov. Telefon (iz leta 1947) ameriškega skladatelja italijanskega rodu Giana Carla Menottija na humoren način prikazuje obsedenost ljudi s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi. Stiska, iz katere se rešujemo s projekcijo sreče na filmskem platnu, pa je tema opere Težave na Tahitiju (iz leta 1952), ki jo je skomponiral Leonard Bernstein.

K produkciji dveh opernih enodejank, ki bosta nocoj premierno izvedeni, ste povabili mlado režiserko Yulio Roschino. Kaj iz njene ustvarjalnosti vas je pritegnilo?

Yulia Roschina je rojena v Moskvi, a se je kot otrok preselila v Slovenijo in diplomirala iz režije na AGRFT. Ko sem iskala režiserja za naš projekt, sem si želela, da bi bil mlad, duhovit, entuziastičen in profesionalen. Več prijateljev iz igralskih krogov mi je svetovalo Yulio in tako sem si šla ogledat njeno predstavo Sozij na ljubljanski grad: z minimalnimi sredstvi je naredila imenitno in zelo duhovito predstavo. Takoj mi je bilo jasno, da je prava za nas. V tem času, odkar dela za nas, se je resnično izkazala za odločno, duhovito, inovativno režiserko. Upam, da jo bodo po tej predstavi opazili tudi naši intendanti, kajti operne režiserje je težko najti.

V čem pa sta "ameriški zgodbi" iz sredine 20. stoletja aktualni v današnjem času?

Če se malo pošalim, sta operi danes skoraj še bolj aktualni kot takrat, ko sta bili napisani. Ko se je Menotti leta 1947 norčeval iz pretiranega telefoniranja, si gotovo ni mislil, da bomo leta 2011 telefonirali noč in dan, kjer koli že bomo, in napravico kot največji zaklad in statusni simbol nosili vedno s seboj. Da ne bo le stanovanje, temveč tudi ulica, restavracija, otroško igrišče, kraljestvo diktatorja telefona. Kar pa zadeva tematiko Težav na Tahitiju, kjer gre za nezadovoljno gospodinjo in njenega nezainteresiranega, s svojo kariero in hobiji obsedenega moža, ki sta mu žena in otrok postranskega pomena, se je spremenilo kvečjemu to, da zdaj obstajajo tudi ženske kalibra glavnega junaka Sama, situacije pa so še vedno povsem enake. Nesrečnih zakonov je toliko kot leta 1950, rešitev iz težav pa še vedno prepogosto iščemo v gledanju filmov ali televizije, namesto da bi se pogovorili. Le da zdaj sploh ni več treba v kino, le vstavimo DVD s Težavami na Tahitiju…

Kakšna dela pa namerava Slovensko komorno glasbeno gledališče uprizarjati v prihodnje?

SKGG ima v statutu, da uprizarja predvsem komorna dela baroka ter sodobne opere. Do zdaj je bil izveden en moderen projekt, opera Tomaža Sveteta Pierrot in Pierrette. Tudi zato smo menili, da je čas za nekaj bolj sodobnega. Tokratni deli je izbral predsednik našega društva Sebastjan Podbregar, razlogov pa je bilo veliko. Težave na Tahitiju so delo, ki pri nas še nikoli ni bilo izvedeno, za darilo društvu ga je prevedel Jože Humer, Telefon pa je prevedel že pred 50 leti, kmalu po tistem, ko je nastal, in sicer za televizijo; takrat so to opero tudi posneli. Z izborom smo želeli narediti nekaj zanimivega, posebnega, privlačnega tudi za mlade generacije, ki jim opera ni blizu, morda za ljubitelje jazza. Predstavi bosta izvedeni s klavirsko spremljavo in mislim, da bo majhno število nastopajočih vplivalo na občutek intimnosti med gledalci in nastopajočimi, ki ga v operi težko doživiš. Sama sem imela tak občutek vedno pri Strniševi komorni operi Mnemosyne.

Kdo zdaj po odhodu dr. Henrika Neubauerja dejansko vodi SKGG?

Vodiva ga s Sebastjanom Podbregarjem; dr. Henrik Neubauer se je želel posloviti, vendar je ostal častni član društva. Naši načrti so na žalost premočno vezani na razpise in sponzorje. Imamo pa vizijo, ki sva jo s Sebastjanom začela že pri tem najinem prvem projektu. Želimo si raznolikih predstav, kjer bi dali možnost nadarjenim režiserjem, scenografom, pevcem in glasbenikom. Želimo si izvajati tako sodobne kot tudi klasične komorne opere. Radi bi bili dopolnilo velikim opernim produkcijam z majhnimi, a kvalitetnimi in inovativnimi predstavami. Za prihodnje leto si želimo izvesti Gluckovo komično opero Prevarani kadi, na predlog skladatelja Pavla Mihelčiča se dogovarjamo tudi za večer kratkih oper, ki bi jih prav za naše društvo napisali mladi slovenski skladatelji. V pripravi je tudi večer poezije in glasbe baroka, kjer bi prepletli sonete in pesmi tistega časa z odlomki iz oper, ki bi bili zrežirani. Moram poudariti, da so nam bili pri tej produkciji izjemno naklonjeni tudi v SNG Drama Ljubljana ter SNG Opera in balet Ljubljana, za kar se jim iskreno zahvaljujem. Ker smo imeli za vse skupaj izredno nizek proračun, so nam omogočili izposojo zelo lepih kostumov, rekvizitov in scenskih elementov iz njihovih fonda, kar je odlično izkoristil naš scenograf Danijel Modrej. Takšna "reciklirana" scenografija se mi zdi odlična v vseh pogledih.

Kaj menite o kratkih sodobnih operah kot o žanru? Sami ste že omenili Gregorja Strnišo, ki mu je to uspelo narediti na izjemno privlačen način? Ali tudi v tej navezi kaj pripravljate?

Menim, da opera v današnjem času išče nove poti, kako se približati občinstvu. Operna hiša je seveda eno od prizorišč, a že zdaj se širi tudi drugam. Kratke opere, ki nas presenetijo kjer koli, morda v središču mesta, v nakupovalnem središču ali na letališču, so izum 21. stoletja. Festival Mladi levi je letos izvedel zelo prikupen projekt Lirični utrinki v mestu, kjer smo odlomke iz najlepših arij izvedli kot mimoidoči na cesti in popolnoma presenetili ljudi v soboto na tržnici, v nedeljo na bolšjem trgu…

Sicer pa se precej težko opredelim do opere kot žanra, ker je pravzaprav skoraj edino, kar me zanima. Prepričana sem, da ima prihodnost tudi v obliki, kakršne smo vajeni, saj je njena prelepa glasba nesmrtna. A s pojavom modernih tehnologij lahko opera postane bolj tudi fleksibilna, manj draga in okorna. Mislim, da je posebno pri nas ogromno prostora za inovacije, saj se s tem redko kdo ukvarja. Gregor Strniša je res odličen v tem žanru, ker je tudi zelo duhovit. Upam, da bomo kmalu pripravili kaj novega.

Imate v kratkem tudi sami kakšen operni angažma?

Pravzaprav sem zaposlena v glasbeni šoli. Vse drugo počnem ob službi zato, ker me veseli. Po petkovi premieri me čaka vrsta predstav za otroke, ki jih igramo v Cankarjevem domu. Gre za moji priredbi dveh oper, Mozartove Bastien in Bastienne ter Humperdinckove Janko in Metka. Njuna uspešnost je popolnoma presegla pričakovanja, saj imamo včasih tudi tri predstave na dan, posebno zdaj, ko pride še dedek Mraz. Se pa izredno veselim, da me je Slovenska filharmonija povabila za solistko za novoletni koncert, ki bo 1. januarja. Z recitalom Schumannovih samospevov, ki sva ga pripravili s pianistko Marino Horak, greva v Beograd, naše Lirične utrinke v mestu pa so povabili v Belgijo.