Tiskane izdaje
Zdaj je upokojenec. »A to ne pomeni, da se s politiko ne ukvarjam več. Imam se za solidnega političnega analitika,« je povedal prejšnji teden, ko smo ga v dopoldanskih urah zmotili med sestopom s Škabrijela, kot pravi, enega največjih morišč prve svetovne vojne na Soški fronti, kamor se zdaj 81-letni Primorec povzpne vsak dan. Razen v nedeljo. Takrat imajo s kolegi po maši politično uro. »V debati rešimo vse probleme, tudi največje, pa naj gre za domače ali svetovne,« smeje se pravi.
Od aktivnih politikov ga za mnenje pokliče le še eden, še vedno pa ga kličejo novinarji. Znan je predvsem kot dolgoletni poslanec SDS in po svojih nastopih v parlamentu, kamor je prišel leta 1992, kot zamenjava za Janeza Janšo, ki je postal minister za obrambo. Še vedno je njegov rekord v dolžini poslanskega nastopa: za govorniškim pultom je brez premora stal več kot štiri ure. Bil je prvi, ki je leta 2001 zapustil Janševo stranko, do vodje opozicije pa je sicer precej kritičen. Ker je v lastni stranki odstranil vse, ki so se mu približali, in ker je prepričan, da je oblast pokvarljivo blago, zato bi se morali ljudje bolj zavedati, da se morajo oblastniki po nekem obdobju zamenjati.
Bil je član več parlamentarnih preiskovalnih komisij, med drugim se je ukvarjal s sumom zlorabe javnih pooblastil v poslovanju novogoriškega igralniškega velikana Hit, Elana, Slovenskih železarn, bank, ki so bile v sanacijskem postopku, pa sumom zlorabe pooblastil pri dodelitvi koncesij za uvoz sladkorja tudi za potrebe državnih rezerv. »Pri svojem delu sem se prepričal, da mreže obstajajo, da kadrujejo, pa ne govorim o Murglah,« se spominja. Malokdo ve, da je po osnovnem poklicu gradbeni tehnik, s po njegovem najdaljšim stažem Slovenca v Libiji. Tam je najprej delal za ministrstvo za gradnjo stanovanj, nato pa za neko multunacionalko.
