Ponedeljek, 29. 5. 2017, 4.00
6 let, 7 mesecev
INTERVJU: MARKUS WALDNER, DIREKTOR MOŠKEGA SVETOVNEGA POKALA
Smučanje, kdo bo tebe gledal?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,95
Se alpskemu smučanju res obeta korenita reforma s spreminjanjem disciplin, novim tekmovalnim formatom in manjšim številom nastopajočih? Odgovarja direktor moškega svetovnega pokala Markus Waldner, ki si ne zatiska oči pred podatkom, da "beli cirkus" gledajo predvsem starejši od 50 let.
Pred tremi sezonami je Markus Waldner, dotedanji koordinator evropskega pokala, v vlogi direktorja moških tekem svetovnega pokala po kar 23 letih nasledil Günterja Hujaro. V tem obdobju je bilo smučanje deležno zgolj manjših sprememb. Precej večje napoveduje v prihodnosti, saj se športa belih strmin vse bolj prijema status tekmovanja na preživetih temeljih, ki ne zna ujeti koraka s časom. "Postati moramo bolj vitki in prilagodljivi," nam je v intervjuju ob robu koledarske konference v Portorožu povedal južnotirolski smučarski delavec.
Zdi se, da se v smučarskih krogih več kot kadarkoli govori o načrtih za korenite spremembe. Kakšni so pravzaprav načrti?
Res je, da veliko razmišljamo in govorimo o prihodnosti, ob tem pa z vsemi smučarskimi deležniki ocenjujemo stanje na vseh ravneh. Naslonili smo se na marketinške podatke in izsledke raziskav televizijske gledanosti. Prišli smo do spoznanja, da je naše televizijsko občinstvo stabilno, a z visoko povprečno starostjo. Ta presega 50 let. Zato so razmišljanja o prihodnosti še toliko bolj na mestu. Vprašati se moramo, kakšen je produkt, ki ga ponujamo. Moramo v korak s časom. Želimo doseči tudi mlajšo populacijo. To pa nam bo uspelo le z osvežitvami. O tem govorimo že nekaj časa.
Markus Waldner v pogovoru z Andreo Massijem
Lahko že kaj bolj konkretno govorite o spremembah?
Vsaka sprememba mora biti sprememba na bolje. Eden od pomislekov je, da imamo v alpskem smučanju preveč različnih dogodkov oziroma disciplin. Tekmovalni format ni povsem preprost. Zato se zavzemamo za bolj čist tekmovalni koledar. Prvi korak je, da v sezoni 2020/21 v koledarju ne bo več alpske kombinacije. Jasno, s tem izgubljamo disciplino tudi na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. A to vrzel bomo skušali zapolniti s paralelnimi tekmami.
Nadalje, pogovarjamo se tudi o prevelikem številu tekem in dolžini posamezne preizkušnje. Naši gledalci spreminjajo televizijske navade in se prilagajajo hitrejšemu življenjskemu trendu. Temu moramo prilagoditi tudi naš produkt. Če nogometna tekma traja 90 minut, smo stežka konkurenčni s triurnim odmorom med dvema vožnjama v tehničnih disciplinah. Iščemo nove oblike, s katerimi bo smučanje postalo bolj vitko in prilagojeno novim rodovom.
A na eni strani so analize in pogovori, na drugi pa že sprejete odločitve. Usoda kombinacije je torej zapečatena?
Zaradi že sklenjenih pogodb moramo disciplino ohraniti do svetovnega prvenstva v Aareju 2019. Že v naslednji sezoni bo verjetno drugače. Na preostalih ravneh pa bomo s strokovnjaki pripravili načrt za nadaljnje korake. Gre za projekt, ki potrebuje široko podporo.
Spada v to kategorijo tudi ideja o zmanjšanju števila tekmovalcev na posamični tekmi?
Tekma svetovnega pokala z 90 tekmovalci na štartu je nesmiselna. Tako naprej pač ne gre več. Televizijske postaje tekme prenašajo zgolj do štartne številke 30. Si predstavljate, da bi si nogometno tekmo lahko ogledali le do 80. minute?!
Sem zagovornik bolj dinamičnega sistema, ki bi povezoval evropski in svetovni pokal. Zdaj imajo najboljši smučarji evropskega pokala svoje mesto v svetovnem pokalu zagotovljeno za naslednjo sezono. Bolj smotrno bi bilo prehajanje že med samo sezono.
Ključno vprašanje pa je verjetno, kako globoko "zarezati" v štartno listo?
Če bi poslušali televizijske strokovnjake, bi bilo že 45 smučarjev na štartu več kot dovolj, v drugem nastopu pa 25 ali manj. Toda tovrstne spremembe velja opraviti skladno s spreminjanjem tekmovalnega formata. Govorim o dveh vožnjah s precejšnjim vmesnim odmorom. Morda velja razmisliti o dopoldanskih kvalifikacijah in dveh kratkih popoldanskih vožnjah. Osnovno vodilo je, da bi lahko gledalec bolj pogosto videl najboljše tekmovalce. Le tako bomo lahko znova dobili prave zvezdnike, prave smučarske junake.
Že tri sezone je šef svetovnega pokala.
Ali manj tekmovalcev pomeni tudi manj držav?
Pomembno vprašanje, ki terja natančno soočanje s kompleksnostjo sistema. To je vendarle svetovni pokal. Veseli smo, da so med nami tudi predstavniki manjših smučarskih narodov. Treba jim je zagotoviti mesto na tekmah. Tovrsten sistem smo že vpeljali v tehničnih disciplinah svetovnih prvenstev, kamor se na osrednjo tekmo uvrsti najboljših 50 v disciplini in 25 najboljših iz kvalifikacijske tekme, ob njih pa še predstavniki reprezentanc, ki ji ni v omenjenih dveh skupinah. To je zelo pomembno. Na tekmah imamo Korejce in Japonce. Želimo tudi Kitajce. To je pomembno za celotno smučarsko industrijo. S temi vprašanji se ubadamo. Morda bomo že na tradicionalnem jesenskem sestanku v Zürichu vedeli več.
Ali držijo govorice o tem, da se utegnete odreči tudi superveleslalomu?
Res je, pogovarjamo se tudi o tem. A tudi pri tem vprašanju se moramo najprej osredotočiti na podrobno analizo. Tukaj nimamo še nobenega konkretnega predloga. Zakaj je superveleslalom vprašljiv? Predvsem v moškem delu svetovnega pokala je ta disciplina zelo podobna smuku. Povprečen gledalec ne vidi razlike. Mar bo običajen gledalec iz severnega dela Nemčije, ki je kot trg zelo pomembno, vedel, ali gleda smuk ali superveleslalom? Na to velja biti pozoren.
Ste naklonjeni ideji o smukaških tekmah v dveh vožnjah?
Naša pravila to omogočajo. Trdim sicer, da moramo klasične tekme, kakršna sta recimo Wengen in Kitzbühel, ohraniti. Toda na mnogih drugih terenih bi lahko z dvema vožnjama ustvarili bolj dramatične razmere in povečali atraktivnost tekem.
Alpskemu smučanju se obetajo spremembe.
Kaj pa trend paralelnih tekem, s katerimi se svetovni pokal skuša prebiti tudi v večja mesta?
Pred desetletji so bile paralelne tekme v ZDA zgodba o uspehu. Trenutne številke televizijske gledanosti sicer niso najboljše. Toda gre za obliko tekmovanja, ki je zelo razumljiva in zaradi neposrednega dvoboja tudi zanimiva. Obenem omogoča visoko raven tekmovalne intenzivnosti in zgoščenost. Tekme je namreč konec v dobri uri. Prezreti pa ne gre niti dejstva, ki ste ga ponudili v vprašanju. S temi tekmami lahko naš šport prinašamo v mesta. To je naš načrt. Bili smo v Münchnu in Moskvi. V novi sezoni bomo poskusili v Oslu. Z mislijo na naslednje zimske olimpijske igre (2022) pogledujemo tudi proti Pekingu. Tam bi lahko gostili veliko in odmevno tekmo. Ne bo lahko, a moramo izkoristiti priložnost, ki se ponuja z novimi olimpijskimi prizorišči.
Kaj pa paralelna tekma v New Yorku?
To so izvedljive sanje.
V kolikšni meri lahko olimpijske igre v Južni Koreji in na Kitajskem spremenijo smučarsko karavano?
Še vedno bomo smučali od štarta do cilja ter na tej poti premagovali vratca. Verjamem pa, da se s tem za smučarsko industrijo odpira novo veliko tržišče. Pričakujemo kar 300 milijonov novih smučarjev. Dobro pa bi bilo, če bi imeli gostitelji teh tekmovanj tudi močne adute. Toda žal v tako kratkem časovnem obdobju ne gre. Kitajci? Prepričan sem o tem, da bodo zlate kolajne napadali v hitrostnem drsanju. V smučanju? Dvomim. Vsekakor pa bi bilo dobro, če bi imeli kakšnega zvezdnika.
