Tekmuje s seboj, ne s konkurenco

Ni Janja Garnbret prva v športnem plezanju, ki podira mejnike že rosno mlada, komaj polnoletna. Čeh Adam Ondra šteje šele 24 pomladi, pa je s šestimi globusi in tremi naslovi svetovnega prvaka že nesporna legenda. Danes v tekmovalnem smislu izbira le še posamezne preizkušnje, eno ali dve na sezono, kritičen je tudi do olimpijskega formata, neprekosljiv pa v skali.

Pravijo mu plezalni Harry Potter in kralj navpičnice. Je najboljši plezalec vseh časov, a dostopen vsakomur. Med njegovimi prvimi plezališči sta bila tudi Mišja peč in Osp, zadnje čase pa je navdušil z dvema osupljivima projektoma – Silence, prvo smerjo na svetu z oceno 9c (septembra letos na Norveškem), in Dawn Wall, prvo ponovitvijo najtežje večraztežajne smeri na svetu (lani v rekordnih osmih dneh). Preplezal je že več tisoč smeri, od tega 158 vsaj z oceno 9a, prvi je zmogel tudi vse štiri najtežje smeri na svetu.

Adam je velik zagovornik teorije, da je plezati enako naravno in prvinsko kot hoditi ali teči. Drugače, glede na njegovo družinsko deblo, niti ni moglo biti. »Od petega, šestega leta starosti plezanje dojemam kot nekaj resnega. Plezal sem tudi že prej, saj je bilo to nekaj naravnega. Rojen sem bil v plezalni družini, starša sta me vzela s seboj v skale, ko sem bil star dve leti. Opazoval sem ju in se navduševal, bilo pa mi je nekoliko odveč, da sem se moral igrati spodaj in biti edini, ki ni plezal. Zato sem želel čim prej poskusiti tudi sam. Od šestega leta naprej sem plezal vsaj štirikrat do petkrat tedensko,« priljubljeni Čeh pojasnjuje, da je njegova življenjska pot samoumevna. Njegova starejša sestra je, kot pravi sam, seveda tudi povsem v plezanju, toda šele od 15. leta starosti.

Njegova popolna samosvojost in nekonvencionalnost v vsem, kar počne, je zorela že vse od otroštva. »Starša sta mi namigovala in mi svetovala, katero smer naj izberem, prepričati sta me želela tudi, naj ne plezam sleherni dan. Sovražil sem to, vselej sem bil svojeglav, izbiral svoje smeri in plezal na svoj način.« Vodila sta ga nepopisna strast in zagon. »Delam, kar ljubim – torej plezam. Uživam, ko izbiram brutalno težke smeri, premikam lastne meje in tudi, ko tekmujem. Navdušuje me vse, kar sodi zraven: potovanja, spanje v avtu ali umazaniji, raziskovanje novih krajev, spoznavanje novih ljudi. Enostavno ljubim vse vidike plezanja.«

V steni ne tekmuje s konkurenco, tekmuje sam s seboj. »Več kot polovico zaslug za to, da obožujem plezanje, ima njegov tekmovalni del. A glavna motivacija si ostajam sam – premagati želim moje prejšnje dosežke in konstantno napredovati, prihajati na tekme kolikor je le mogoče telesno in psihično pripravljen,« razglablja Adam, ki se zna dobro soočiti tudi s porazom. »Iz vsakega spodrsljaja želim izvleči kar največ, sleherna napaka me motivira, da poskusim drugače, da treniram še bolj zavzeto in da se še bolje pripravim na nove izzive.« Je sproščen, odprt, dostopen, vsi ga vidijo kot takšnega. »Da, v celoti gledano sem precej pozitivna oseba,« se strinja Ondra in dodaja: »To me dela boljšega v steni in proč od nje pa tudi srečnejšega v življenju. Eden od osnovnih ciljev vsakega človeka bi moral biti sreča in zadovoljstvo s svojim življenjem. Žal je tega premalo.«

Razmišljanje o plezanju 24 ur dnevno ni dobro niti za možgane niti za plezanje, je prepričan. Njegov dan je natrpan do zadnje minute, ni pa monoton. »Pogosto se zgodi, da grem od doma ob šestih zjutraj in se vrnem ob osmih zvečer. Toda, kar je ključno, počnem različne stvari. Študij mi pomaga, da možgane nekoliko prečistim od plezanja. Če bi se s treninga vrnil naravnost domov in nato razmišljal, kako utrujen sem, se zagotovo ne bi počutil bolje. V šoli se pravzaprav dobro spočijem in regeneriram,« se nasmehne. Vselej moraš imeti pripravljen rezervni načrt, si dopoveduje, zato se je tudi odločil za študij poslovnega menedžmenta: »Utegnil bi mi koristiti kdaj v prihodnosti, toda – upam – ne v bližnji. Plezal bom, dokler bom lahko premikal roke in noge. Ne želim pa si pisarniškega poklica s strogo predpisanim delovnim časom. Rad bi počel kaj fleksibilnega.«

V plezanju igra pomembno vlogo tudi telesna konstitucija. Adam je za ta šport s 185 cm nadpovprečno visok, tehta pa 68 kg. »Zavračam drastične diete. Če nimaš dovolj energije, ne moreš učinkovito trenirati. Prišel sem do točke, ko vem, da je 68 kg idealna teža za balvane. Ko tehtam manj, čutim, da sem tudi manj močan. Modna smernica osemdesetih in devetdesetih – vitkeje je bolje – je preživeta. Tega se zaveda vse več plezalcev. Med nami ekstremno suhih skorajda ni, kajti to ni zdravo niti koristno,« poudarja 24-letnik iz Brna, ki nima stika z družbenimi omrežji, ima pa pristen stik z naravo. S staršema danes pleza redko, le še za vzorec, »kar je normalna posledica osamosvajanja.«

Odgovor, zakaj je tako priljubljen, je preprost – dobro se ujame z domala vsakim, v nikomer ne išče in ne vidi napak. »Seveda so stvari, ki jih pri ljudeh ne maram – neiskrenost, zlaganost. Uživam v družbi oseb, ki so spontani in iskreni na splošno in v tem, kar počnejo.« Adama preprosto moraš imeti rad, čeprav ni ravno običajen mladenič. Nekoč je alkohol zavračal, sovražil, danes pivo in vino pije zmerno. Nikdar pa mu ni dišala hitra prehrana: »Ko se sprehajam mimo prehrambenih verig, mi še na kraj pameti ne pade, da bi se ustavil v kateri od njih.« Obožuje japonsko, indijsko in – svojo kuhinjo. Jedi pripravlja brez receptov, vsakič drugače. In še dve zanimivosti, ki ju plezalnemu mačku ne bi pripisali: višje kot na 4000 m nadmorske višine – pa še to z avtom v Ekvadorju – še ni bil, prav tako mu še nobena poškodba ni vzela več kot tedna dni.