Američani ljubijo teorije zarote in ena bolj vztrajnih v povezavi s Hollywoodom je tudi ta, da Neil Armstrong pravzaprav ni stopil na Luno. Da je bilo vse zaigrano, zrežirano in da se je vse zgodilo v studiu. Da je vse skupaj posnel Stanley Kubrick. Nekateri so šli celo tako daleč in Kubrickovo Odisejo (1968) označili zgolj za generalko, s pomočjo katere se je ameriški filmski genij naučil potrebnih snemalnih tehnik, da so posnetki, ki jih je pred malimi zasloni leto pozneje spremljalo 600 milijonov ljudi, nazadnje izpadli karseda avtentično. Tako rekoč lažne novice, še preden smo na glas govorili o njih.
Zamisel je nezaslišana, kot je nezaslišano, da znaša proračun Prvega človeka v dobi stomilijonskih superherojev vsega 59 milijonov dolarjev. Prvi človek je namreč resda zgodba o Neilu Armstrongu, o prvem človeku na Luni, vendar je zahvaljujoč režiserju Damienu Chazellu tudi film, po katerem se vam bo zdelo, da ste bili resnično prvič na Luni. Da ne bo pomote, najnovejši film režiserja, ki je doslej snemal le muzikale in filme o glasbi (Ritem norosti, Dežela la la), je seveda neizbežno pripoved o znameniti vesoljski misiji, a je v žanrskem jedru čistokrvna biografska drama.
Politika in človeška radovednost
Chazellova genialna poteza je, da ni slogovno bombastičen, čeprav bi po vsej logiki lahko bil. Gradivo kar kliče po tem. Navsezadnje je Armstrong julija 1969 na Luni pristal s pomočjo računalniške moči, ki jo danes najdemo v žepnem kalkulatorju. In čeprav je bila osem let pred pristankom napoved predsednika Johna F. Kennedyja v veliki meri politična odločitev – Amerika se pač ni mogla sprijazniti s tem, da jih v vesolju z Lajko in Gagarinom prehiteva Sovjetska zveza – je bilo v tej ideji nekaj neskončno zanesenjaškega, prvinsko človeškega. Miselni preskok od tega, da s prstom pokažeš proti nebu in si nato drzneš tja tudi stopiti, pa je bil takrat vsaj znanstvena fantastika, če že ne norost.
Da to ni pretiravanje, je jasno od prvega prizora. Časa ni niti za uvodno špico. Poleti v vesolje so namesto s splošnimi in daljnimi pospremljeni z bližnjimi plani, tako da se vse trese, maje, cvili in ropota, gledalec pa ječi. Komore so tako utesnjujoče in tesnobne, tlak pa tako silovit, da ne veš, ali bo Neila razneslo ali zdrobilo. Zgodba uspeha postane zgodba dvomov. Prvi človek je brutalno jasen v tem, da je to zgodba o ekstremih, strahu in negotovosti, a tudi radovednosti. O ljudeh, ki so na krovu testnih plovil pripravljeni sesti na več tisoč ton goriva. O misiji, za katero je Nasa vpregla neverjetnih 400.000 inženirjev, znanstvenikov in tehnikov ter za to, preračunano za danes, porabila krepko več kot 120 milijard evrov davkoplačevalskega denarja.
Brez cenenega patriotizma
Filmar z Rhode Islanda zelo dobro razume ta zgodovinski moment in okoliščine, zaradi česar ni vse samoumevno, samozavestno in veliko, ampak nam postane jasno, kako je pravzaprav vse nesamoumevno in negotovo. Kako so v vesolju majhni celo Američani. Prvi človek seveda ni kakšna cenena, prepotentna zgodba o ameriškem patriotizmu, čeprav je bilo Chazellu menda vnaprej jasno, da bodo gorečneži kričali, zakaj za vraga Ryan Gosling v Luno ne zapiči prelepe ameriške zastave. Jasno: Gosling, ki je izjemen v vlogi premišljenega, stoičnega in fokusiranega Neila Armstronga, je zvest portretu uradne biografije Jamesa R. Hansena (Prvi mož: Življenje Neila A. Armstronga), ki sicer res pripoveduje o človeku z najbolj slavnim korakom, a hkrati tudi o skromnem in treznem vojaškem pilotu iz Ohia. Ko ga novinarji vprašajo, kaj bi vzel na misijo, če bi lahko izbiral, jim odvrne, da več goriva.
Scenarij Josha Singerja, med drugim podpisanega pod oskarjevsko dramo V žarišču (2015) in lanske Zamolčane dokumente, je odličen v posredovanju tovrstnih detajlov, ki v kontekstu filma izrišejo Armstrongov karakter in način razmišljanja. Že res, da ga spoznamo kot izredno racionalnega, pogumnega in predanega, a tudi kot introvertiranega in trmastega, kar je prednost, ko je v skafandru, ne pa tudi v zasebnem življenju. S tega vidika so posebno introspektivni vsebinski prehodi med zgodovinsko misijo ter osebno zgodbo Neila in njegove žene Janet (Claire Foy, Elizabeta II. v seriji The Crown), sploh ker režija ne glede na to, ali spremljamo njegovo zasebno ali javno življenje, ne odstopa od intimnosti.
Prvi človek nam v uri in pol najprej vklopi čutila, a očitno zgolj za to, da nam v finišu izklopi zvok in zapre usta. Vseskozi smo v prvi vrsti. Pred našimi očmi je vesoljni spektakel, a vse je osebno.
