VELENJE – Petnajst mesecev po okrutnem napadu, ki sta ga na Blatnikovi v Velenju doživela oče in sin Renat in Emran Asani, ko se je nanju z nožem spravil bosanski državljan Elvir Dedić, sedemčlanska družina še vedno nima mirnega spanca. Nočne more so postale že dnevne. Povečale so se še pred letom dni, ko so napadalca izpustili na prostost. Odtlej nepretrgoma živijo v strahu, da se bo od nekod pojavil in jim znova storil kaj žalega, pravijo Asanijevi. Izjemno živi so še spomini na lanski junijski večer na dvorišču za velenjskim samskim domom, kamor je z ogromnim nožem v rokah pritekel danes 37-letni Dedić in se lotil dve leti starejšega Renata. Na pomoč mu je pritekel 22-letni sin Emran, toda Bosanec je bil premočan za oba. Oče je s številnimi ranami komaj preživel, sinu so v bolnišnici pokrpali ureznine od vbodov v trebuh in v predelu srca. Oba bosta vse življenje čutila posledice – fizične in psihične.
Brez obveznega zdravljenja
Dedića sta dva psihiatrična izvedenca opredelila za neprištevnega in je lahko odkorakal iz pripora, o kakšnem obveznem zdravljenju ali nadzoru ni bilo besed. Asanijevi so se kar stresli, ko so iz medijev izvedeli, da se okrutni napadalec sprehaja naokoli. Ker je družina dobivala vse več obvestil, da so Dedića videvali na različnih koncih šaleške metropole, so se maja odločili za selitev. »Ni šlo več tako naprej. Strah je bil prevelik, bojimo se za svoje otroke, saj morajo hoditi v šolo, s tem pa tvegajo, da bodo Dedića nemara srečali. Vrnili smo občinsko stanovanje na Blatnikovi ter najeli objekt v sosednjem Šoštanju,« pove Renat. Le redki vedo, kje Asanijevi zdaj stanujejo. Zavetje šoštanjskega hribovja jim daje vsaj kolikor toliko občutka, da živijo malo bolj na varnem.
Renat je zaradi neporavnane globe pred kratkim moral v uklonilni zapor, kjer je srečal sojetnika, ki je z Dedićem lani bival v celici. »Dejal mi je, kako se je Dedić hvalil, da mu je odvetnik svetoval, naj se tistih pet minut, ko je treba, dela norega. Tako me je pretreslo, da sem stekel v stranišče in tam jokal. Tega družini dolgo nisem povedal.« Asanijevi se zdaj počutijo kakor od boga pozabljeni. »Vsi vedo, kaj se nam je zgodilo, toda nihče nam ne pomaga ali nas zaščiti. Selili smo se na svoje stroške, najemnino, ki ni tako majhna, sami plačujemo, samo da smo nekoliko bolj varni,« pojasni mati Vesna. Pravijo, da jih sodišče o ničemer ne obvešča. Dobili so občutek, da se je vse ustavilo in da nikogar več ne zanima, kako se bo znašla družina.
»V Velenju in Šoštanju poznam veliko ljudi, med njimi tudi delavce iz Teša, kjer je Dedić lani delal. Njegovi rojaki so rekli, da prihaja v Šoštanj, da jih obiskuje. Po Mariboru, kjer ima sorodnike, se menda nemoteno sprehaja. Verjemite, če bi se naša zgodba pripetila v Murski Soboti ali Krškem, bi z napadalcem že zdavnaj obračunali. Poiskali bi ga v Bosni,« je zgrožen Renat, ki se sprašuje, ali ni morda težava v tem, da so romska družina, čeprav imajo urejen status. »Sram naj bo državo, ki tako ukrepa. Strah je še vedno v meni. Včasih se zalotim, da govorim sam s seboj. Bojim se oditi po otroke. Ničesar težkega ne morem delati, čutim vsako spremembo vremena, pokašljujem kot kakšen devetdesetletnik. Emran je želel delati v premogovniku, a so ga zavrnili na zdravniškem pregledu. O odškodnini se pa nihče noče pogovarjati.«
Procesnopravni problem Dedićev zagovornik Alojz Osojnik je ostro zanikal, da bi svoji stranki kadar koli svetoval, naj se v postopku naredi norega. »Smo še v fazi preiskave, primer ni ustavljen, vendar ni skladno z odvetniškim kodeksom, da brez posveta s klientom dajem izjave za medije. Čakam še na obtožnico, ki mora postati pravnomočna, potem se imam možnost še pritožiti. Doslej niso dokazali naklepa, torej ne more biti govora o kaznivem dejanju. Napisati bodo morali kaj drugega, denimo poškodbo iz malomarnosti ali kakšen odškodninski delikt.« Pravni pooblaščenec Asanijevih, odvetniški pripravnik Nejc Končan Verstovšek, pa nam je pojasnil, da so naleteli na procesnopravni problem, ko sta dva izvedenca storilca ocenila za neprištevnega, zato je tožilec opustil kazenski pregon. Dedića zdaj preganjajo sami. »Ne moremo se sprijazniti, da bi primer kar obstal. Ugotovili smo, da sta oba izvedenca izdelala mnenji samo na osnovi storilčevih navedb, nihče se ni oziral na izjave oškodovancev in prič, kaj šele da bi se vanje poglobil. Prišli bi do drugačnih zaključkov. Ker gre za kršitev postopka, smo zahtevali dopolnitev mnenj. Ni prav, da bi država tako hitro opustila pregon, saj gre za hudo dejanje. Menim, da bo tožilec moral nadaljevati delo.« |
