Misijonar Ignacij je bil največji poznavalec Nila

»Barka gre po Beli reki, / Sveti zgodnja se Danica, / Jadra proti Gondokori, / Ljudstvu prihod strel naznanja. / Zbirajo se urni Barci / In med njimi kralj Nigila; / Naglo bližajo se barki, / Tak pozdravljajo Abuna: / 'Dótó, Sólímán Ábúná!'« S temi verzi je misijonarsko delovanje Ignacija Knobleharja, ki so mu dali domačini v Sudanu ime Ábúná Sólímán (Oče Salomon), poveličeval pesnik Andrej Umek Okiški. Slovenski etnografski muzej hrani 232 etnografskih in naravoslovnih eksponatov, ki jih je Knoblehar zbral ob delu in na potovanjih.

Skrivnostno izginotje zapiskov

Urad za širjenje vere ga je izbral za misijon v Afriki in jeseni 1849 se je po Belem Nilu odpravil v južni Sudan, da poišče lokacije za misijonske postaje. Leta 1852 je med ljudstvom Bari ustanovil postajo Gondokoro.

Knoblehar je bil v Sudanu deset let in v tem obdobju kar štiri leta in pol preživel na Nilu. Šestkrat je odplul iz Kartuma v 1500 kilometrov oddaljeni Gondokoro in kmalu je postal eden najboljših poznavalcev mogočne afriške reke. Bil je prvi beli človek, ki je prišel skoraj do tretje stopinje severne širine in pravilno sklepal, da je treba izvir Nila iskati pod ekvatorjem.

Knoblehar je delal znanstvene zapiske, risal razne skice in risbe, a to gradivo je po njegovi smrti skrivnostno izginilo. Pisal je poročila za dunajski zavod za meteorologijo in zemeljski magnetizem, zbiral podatke o vremenskih razmerah, zbiral besede iz jezika ljudstva Bari.

Znane osebnosti so se še po njegovi smrti sklicevale na njegova opažanja in zaznambe, npr. graditelj sueškega prekopa Ferdinand Lesseps in nemški zoolog Johan W. Muller. Zaradi dela in ugleda, ki ga je užival v Evropi, je bil leta 1857 izbran za častnega člana dunajskega geografskega društva.

Etnografske in naravoslovne predmete je zbiral med prvim potovanjem pozimi 1849/50. Pridobil jih je od ljudstev, ki jih je srečal na poti, del zbirke pa je pridobil v Kartumu. V mestu je bilo veliko naropanega blaga, ki so ga trgovci s sužnji pokradli po vaseh, potem ko so ljudi odpeljali v suženjstvo.

Nasprotnikom iztikali oči

Za afriško zbirko in tako tudi Knobleharjevo zbirko skrbi dr. Marko Frelih, kustos za neevropske zbirke. Kakšen je pomen Knobleharjeve zbirke in kateri so njeni najbolj zanimivi predmeti? Dr. Marko Frelih: »V zbirki imamo sulice, loke, puščice, poglavarski stolček, bodalo, rogovilasto palico s sekirico, ženski železni predpasnik, pokrivalo iz nojevih peres, ovratnice z amuleti, železne zapestnice, uhane in veliko nakita iz školjk. Predmeti, ki spadajo med najstarejše sudanske zbirke v Evropi, so bili leta 2009 razstavljeni na občasni razstavi z naslovom Sudanska misija 1848–1858 in objavljeni v monografiji z istim naslovom.«

V zbirki je 17 sulic, ki predstavljajo vse zvrsti tega orožja. Leseno držalo so okrasili z narezanimi trakovi iz kože kuščarjev in kač. Včasih so okoli palice navili še ozek železni trak. Površino navitega traku na eni sulici so uporabili za brušenje osti druge. Za tujca je bila največja čast, če so mu domačini izročili sulico. Ob Knobleharjevem slovesu, junija 1854, so mu barijski poglavarji v Gondokorju podarili najlepše sulice za spomin in v vednost, da je še dobrodošel na njihovem ozemlju. Knobleharjeve sulice so na ogled na stalni razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju.

Barijci, katerih kulturo je Knoblehar najbolje poznal, so že otroke učili bojevniških veščin, predvsem streljanja z lokom. Puščično ost so premazali s strupom, ki so ga pridobili iz soka korenin drevesa uiri. Puščice so premazali tudi s snovjo, pridobljeno iz zmečkanih glav strupenih kač. Bojevniki plemena Bari so uporabljali zelo nenavadno orožje – rogovilaste palice s sekirico. Ko so nasprotnika pobili na tla, so mu s krakoma rogovile iztaknili oči, da jih med umiranjem ne bi gledal. Pogled umirajočega poraženca bi namreč utegnil biti usoden tudi za zmagovalca.

Slovenski etnografski muzej hrani tudi barijski stolček. Zapisi sudanskega misijona omenjajo, da je barijski poglavar Mugo stolček na potovanju čez dan uporabljal za sedenje, ponoči za vzglavje. Ko je Knobleharja sprejel zbor barijskih poglavarjev, so mu ponudili podobnega, saj so ga imeli za pomembnega dostojanstvenika.