Sobota, 18. 8. 2018, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Sašo Bertoncelj
"Dokler bom zdrav, dokler bom imel voljo in bom dosegal rezultate, ne grem nikamor"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,79
Sašo Bertoncelj je po upokojitvi slovenskih telovadnih ikon Mitje Petkovška in Aljaža Pegana prevzel mesto številke ena v slovenski gimnastiki. Prejšnji konec tedna je v Glasgowu osvojil srebrno medaljo na evropskem prvenstvu in s tem še oplemenitil svojo zbirko odličij. Zdaj ima tri evropska odličja, eno srebro in dva brona, za napad na zlato pa bo še priložnost, saj o upokojitvi še ne razmišlja.
Sašo Bertoncelj pri 34 letih spada med veterane gimnastike, a na svojem orodju, konju z ročaji, še vedno spada v sam vrh. Dokler ima zdravje in voljo ter dosega solidne rezultate, ne razmišlja o tekmovalni upokojitvi, za enega od ciljev pa si je zadal tudi uvrstitev na olimpijski turnir v Tokiu 2020. S slovenskim šampionom smo se za sobotni intervju temeljito pogovorili, brez dlake na jeziku je spregovoril o dopingu, poškodbah, razlikah med šestimi telovadnimi disciplinami (konj z ročaji, drog, bradlja, parter, preskok in krogi), o značajih "konjenikov, bradljašev, parterašev, krogašev in drogerašev", kot specialistom za orodja pravijo v žargonu, pa tudi o nevarnostih gimnastike in vrhunskega športa na splošno.
Kam v svojo zbirko uspehov umeščate tole srebro iz Glasgowa?
Mislim, da bom to medaljo postavil nekje ob zmago na evropskih igrah, pa čeprav bo morda kdo rekel, zakaj pa, saj tisto ni bilo vse skupaj nič. Ampak mislim, da spada približno tja. Težko bi jo povzdigoval nad druge, saj ima vsaka pri meni v ozadju globoko zgodbo. Morda na žalost ali pa na srečo. Tudi ta bo ena izmed teh in vsekakor ena izmed najbolj vrednih.
Po velikosti in pomembnosti tekmovanja je zagotovo ena od pomembnejših.
Res je, v gimnastiki je evropsko prvenstvo močno tekmovanje in nekaj šteje. Evropa je močna sploh na konju. Evropski konjeniki so tradicionalno močni. Priti v tej konkurenci, sploh na nedeljski tekmi v finalu ob olimpijskem prvaku (Britanec Max Whitlock op. p.), v vzhodnem bloku dveh dobrih Rusov (David Beljavskij in Nikolaj Kukšenkov, op. p.), eden od njiju je svetovni podprvak in evropski prvak, tako daleč ni bilo lahko. Vedel sem, da sem bil sposoben, in ko se je izšlo, je bilo to nekaj norega.
Na junijskih sredozemskih igrah, ko smo od vas pričakovali odličje, se vam ni izšlo in takrat ste nam dejali, da vas do evropskega prvenstva čaka še veliko dela. Kaj vse ste od takrat opravili?
"Že vso sezono sem pripravljen dobro, ampak se stvari nekako niso nikoli sestavile tako, kot bi si želel. Vedno so bile neke napake in veliko sem razmišljal o tem, kaj popraviti in kako."
Veliko dela sem imel. Predvsem sem moral stvari razčistiti pri sebi. Težava ni bila v pripravljenosti, niti na sredozemskih igrah ne. Že vso sezono sem pripravljen dobro, ampak se stvari nekako niso nikoli sestavile tako, kot bi si želel. Vedno so bile napake in veliko sem razmišljal o tem, kaj popraviti in kako. Že do sredozemskih iger sem poskušal vse skupaj sestaviti, pa je v kvalifikacijah še nekako šlo, v finalu pa je bila nato spet ista katastrofa.
Na koncu prav veliko nisem spreminjal, le malce manj sem se začel obremenjevati z vsem skupaj. Za kratko obdobje sem dal vaje na stran in se čisto posvetil fizični pripravi in posameznim elementom. Elementi so mi namreč manjkali, njihova izvedba. Temu sem se posvetil.
Bolj sem se posvetil psihološki pripravi, več sem se posvečal vizualizaciji, pripravi na tekmo, dihanju, sproščanju in takšnim zadevam. Vse sem poskušal združiti v celoto, v sklopu tega pa sem si v zadnjem mesecu pred prvenstvom konce tedna zares vzel čisto zase in si odpočil glavo. Šel sem na morje in si vsaj en dan vzel za odklop.
To sem potreboval, sezona se mi vleče že zelo dolgo in se še dolgo bo, zato je bilo to nujno. Iz kaosa sem se moral vrniti v bolj ustaljene tirnice. Ali je to pomagalo? Očitno je (smeh, op. p.). Povsem mogoče pa je, da so se stvari samo čisto naključno poklopile same od sebe.
Vaja v Glasgowu je bila enaka vaji iz Španije ali ste dodali kakšen element?
Vaja je bila enaka, razlika je bila v tem, da sem v Španiji naredil napako pri doskoku, zaradi česar so jo ocenili za lažjo, pa še izvedba je bila na splošno slaba.
Pa se je dandanes sploh še mogoče z boljšo izvedbo in nekoliko lažjo vajo uvrstiti visoko? Ali je konkurenca tako napeta, da je to nemogoče?
Deloma je mogoče, kar sva na evropskem prvenstvu dokazala midva s Hrvatom (Robertom Seligmanom, op. p.). Ista vaja (izhodiščna ocena 6,100, op. p.). Saj tudi ta ni lahka, težka je, vse so "našponane", a še vedno za desetinko lažje od vaj nekaterih tekmecev. Na primer vaja Rusa Beljavskega je bila za desetinko težja, ampak je bila moja izvedba lepša. Kakšno desetinko je torej mogoče pridobiti na račun lepe izvedbe, ne pa mogoče dobiti pol točke. To pa ni mogoče. Za Ircem sva imela s Hrvatom še štiri desetinke hendikepa in tega se ni mogoče nadomestiti.
Včasih pa je bilo?
Razmerje je že od nekdaj podobno. Morda je bilo nekoč še bolj izrazito, ko je bila meja v pravilniku deset točk. Če nisi imel v izhodišču deset točk, sploh nisi imel kaj praskati. Zdaj je to bolj realno, saj je pravilnik odprt navzgor in je mogoče z težkimi vajami "našponati" izhodiščno vrednost, zato pa se dogaja več stilskih napak in je nekoliko lažje kompenzirati z lepo izvedbo. Še vedno pa velja, da je mogoče nadomestiti desetinko, dve, tri le še po čudežu, štirih pa nikakor. Če seveda tisti telovadec s težjo vajo to opravi vsaj korektno.
"Romantike ni več. O kakšnih telovadcih, ki bi bili lahko slabše pripravljeni, o kakšnem debeluščku, na primer, ni več govora."
Šport se spreminja in gimnastika najbrž ni nobena izjema, koliko težja je danes vaša osnovna vaja od tiste izpred desetih let?
Kar precej. Veliko se je spremenilo. Najbolj korenito to, da se je od tistih znamenitih in fenomenalnih 10,000 ocenjevanje odprlo navzgor. Kaj to pomeni? Še vedno je vaja sestavljena iz elementov in odbitkov, kot je bila prej. Prej si se zaletel v nekakšno steno pri težavnosti elementov, zdaj pa je ta odprta navzgor. Odbitki so še vedno isti, težavnost vaje pa je odprta navzgor. Delaš lahko tudi veliko težje elemente, kot si jih prej, to pa pomeni, da moraš biti brutalno dobro fizično pripravljen.
Pri tem se je spremenilo ogromno. Romantike ni več. O kakšnih telovadcih, ki bi bili lahko slabše pripravljeni, o kakšnem debeluščku, na primer, ni več govora. Danes so telovadci postali stroji, zato pa je poškodb še več. Če začneš enkrat stvari odpirati navzgor, vsi težimo k temu, da bi delali čim težje. Težje stvari pa so tudi bolj nevarne. Vsaj na drugih orodjih so se dogajale in se še dogajajo tudi kakšne resne poškodbe, ki jih je bilo prej manj. Zagotovo je bila gimnastika nekoč nekoliko manj nevarna.
Podobno je v preostalih športih, fizična pripravljenost je močno napredovala, poškodb pa zaradi nje ni nič manj, saj se je povečala tudi intenzivnost ...
Tako je, vselej se je treba spraviti čisto do meje. Danes ne moreš več delati na osemdesetih odstotkih in upati, da boš konkurenčen. Dobro, saj še obstajajo kakšni taki trenutki, tudi sam nisem vselej stoodstoten, a sicer ves čas težiš k temu, da bi bil čisto na meji.
"Vsak telovadec, ki ga vidim, se za nekaj drži, eni za komolce, drugi za ramena, križ … Odvisno od orodja."
Kako pa je pri vas s poškodbami? To večletno nenehno ponavljanje istih gibov pripelje do obrabe.
Moj komolec je slab. Na žalost nenehno uživam protibolečinske tablete, ampak glede na to, kako je bilo leta 2015, ko sem se boril za olimpijske igre in sem svoje telo res navil na maksimum, je danes poraba teh tablet veliko manjša. Težavo sem saniral toliko, da lahko telovadim, da je komolec stabilen.
Ampak je pa uničen. Moj komolec je resnično uničen. Imam potrgane vezi, obrabo hrustanca, neke izrastke, plavajoča telesa … Stanje komolca je zelo slabo, ampak načeloma ni mogoče nič več narediti, ne da bi bil dve leti odsoten, kar pa pri meni in mojih letih seveda ne pride v poštev. Je, kakor je, v resnici pa se fizično počutim boljše, kot sem se pred dvema letoma.
Tukaj najbrž niste nobena izjema, tovrstne težave so na žalost standard.
Res je, nobena izjema nisem, zato tudi ne tarnam. Vsak telovadec, ki ga vidim, se za nekaj drži, eni za komolce, drugi za ramena, križ … Odvisno od orodja.
Mitja Petkovšek je imel težave z rameni …
… pa Aljaž (Pegan, op. p.) na drogu tudi! "Krogaši" imajo prav tako težave z ramenskim obročem. Ramena trpijo tudi na konju, potem so težave še s križem, koleni, gležnji so težava pri "parteraših" in na preskoku …
Je pa malce nenavadna ta samoumevnost uničevanja telesa.
Treba se je zavedati, da je obdobje romantike v športu minilo. Povsod. Ni skrivnost, da vrhunski šport vsaj na taki ravni, ko se bojuješ za stopničke, ni več zdrava dejavnost. To je postalo realnost. Za rekreacijo pravim, naj se z njo ukvarja čim več ljudi, za vrhunski šport pa se moramo zavedati, da je v tem pogledu nevaren.
Ko ravno sediva v BTC-ju, sem pomislil na rekreativni kolesarski maraton Franja, na katerem je mogoče videti amaterje, ki se uničujejo kot profesionalci.
Rekreacijo je seveda treba jemati s pravo mero. Po drugi strani je tudi med rekreativci vse več dopinga in to ob tem, da je tam veliko manj nadzora. Pri nas je vsaj nadzor, kaj ješ. Marsikaj tudi prepovedo, tega tam ni. Nekateri rekreativci gredo v skrajnost. To je res, popolnoma res.
"Če bi prišel do točke, ko bi videl, da bi moral nekaj vzeti, da bi bil konkurenčen, bi v tistem trenutku nehal trenirati."
Kako pa je z dopingom v gimnastiki? Redko se sliši o grešnikih.
Pred leti sem imel z nekom pogovor in sem mu rekel: Ah, tega pa v gimnastiki res ni oziroma je tega zelo malo. Pa se mi je nasmejal in mi odgovoril: Zagotovo je! Pa sem vztrajal, poglej, v gimnastiki je vse odvisno od psihološke priprave, res ne vidim, kje bi ti lahko pomagalo, razen kakšno pomirjevalo, da ne bi bil nervozen. Da pa bi vzel nekaj, kar bi te "naspidiralo" pred tekmo, pa ti tako ali tako ne bi pomagalo, saj moraš ostati zbran in miren.
Da bi bil bolj močan, ti tudi ne pomaga, saj moraš dvigovati svoje telo in z dodatnimi mišicami pride tudi dodatna teža. Pa mi je povedal zelo dobro, rekel je: Sašo, kaj pa če bi ti jaz dal nekaj takega, da bi lahko dobro treniral in naredil tisoč in eno ponovitev več kot vsi ostali. A ne bi bil tudi zaradi tega psihološko bolj stabilen? Nisem imel kaj, prav je imel. To bi bila prednost. Na to nisem nikoli pomislil, ker sem pri teh stvareh bolj lesen, ampak očitno …
Sem pa slišal, ko je bila leta 2016 afera z meldonijem in Marijo Šarapovo, da so delali teste za nazaj in bi 25 odstotkov telovadcev, ki je bilo testiranih za igre v Bakuju (Evropske igre leta 2015, op. p.), po novih standardih padlo na meldoniju. Očitno nekaj že jemljejo in za to ne vemo. Jaz v tem ne vidim logike, sem še vedno na špagetih. Če bi prišel do točke, ko bi videl, da bi moral nekaj vzeti, da bi bil konkurenčen, bi v tistem trenutku nehal trenirati. Ne predstavljam si tega. Zame je meja protibolečinska tableta. Ne vem, kako bi se lahko sploh veselil svojega rezultata. Ne predstavljam si, da bi ves čas živel v strahu, da mi bodo te rezultate vzeli. Nenehno bi živel v strahu, po mestu bi hodil s sklonjeno glavo in se bal, da me bodo ljudje prepoznali in rekli, poglej ga dopingiranca.
Raje nikoli v življenju ne dosežem nič in si najdem normalno službo, kot da padem na dopingu in v tej sramoti živim vse življenje. Ni lepšega veselja, kot ga imam, ko skočim s konja in se zavem, da sem z lastnim trudom, z lastnimi žulji, delom, treningi in odrekanjem prišel do medalje, ne pa, da mi je nekdo z injekcijami pomagal, da bi prišel na tako raven. Ni vredno. Meni se ne zdi. Lahko pa razumem, da se v nekaterih športih vrtijo taki denarji, da pač lasten interes in zadovoljstvo nista več vredna nič, ampak gre samo za zaslužek. Ali pa v kolesarstvu, v katerem si del ekipe, kjer moraš sodelovati, če želiš ostati del ekipe.
"Mnogobojec ne boš, si prevelik, nisi sposoben za ta in ta orodja. Boš povprečnež, na prvenstva boš hodil sodelovati. A si to želiš?"
Konj z ročaji? Kako ste pristali na konju? Ko začneš trenirati gimnastiko, treniraš vse. Zakaj ste se specializirali ravno za konja z ročaji?
Kaj pa vem, velikokrat se pošalim, da nisem bil sposoben za nič, pa so me vedno "ruknili" na tistega jurčka …
… mi smo mu rekli pimpl …
(smeh, op. p.) Da, pimpl, to je tisto pomagalo za delanje koles. Ker nisem bil za nič drugega, mi je trener rekel, naj grem na jurčka delat kolesa. Ker sem ta kolesa delal tako dolgo, so mi postala domača.
Nekaj resnice verjetno je v tem, dejstvo pa je, da sva se na neki točki s trenerjem usedla in se pogovorila. "Mnogobojec ne boš, si prevelik, nisi sposoben za ta in ta orodja. Povprečnež boš, na prvenstva boš hodil sodelovat. A si tega želiš? Morda pa tukaj nekaj gre in mogoče bo iz tega kaj nastalo ..."
V tistem trenutku sem se moral odločiti, ali se predati eni stvari stoodstotno ali postati povprečnež. Jaz sem bil dovolj ambiciozen in mi je bilo kristalno jasno, kaj si želim. Tako sva začela postopoma delati samo na konju z ročaji. Postopoma, še vedno sem namreč moral imeti zraven še dva ali tri orodja, da sem sploh lahko prišel v reprezentanco, a z leti so tudi ta ugasnila in ostal je le še konj z ročaji.
Imate pa vendarle vpogled v vsa orodja. Vsa ste trenirali. Katero je najtežje oziroma kako jih ocenjujete, kakšne so glavne značilnosti vseh petih orodij?
Vsi sprašujejo, katero je najtežje, ampak na to ni mogoče preprosto odgovoriti. Lahko jih ocenjuješ posebej. Jaz pravim tako: najbolj nevarna orodja so parter, preskok in drog. Ko se ti tam zgodi napaka in se znajdeš visoko v zraku … Skoki so, višina je, tam so posledice lahko tudi tragične.
Konj z ročaji samo po sebi ni nevarno orodje.
V glavi imam tisti skok v Riu, ko si je nogo grozljivo zlomil Francoz Said …
… Da, tisto je bilo res katastrofalno za videti, ampak posledice pa niso bile tako hude. Zlomljena noga se zaceli. Imamo pa tudi invalide in smrtne žrtve. To je del tega. Seveda teh stvari ni toliko kot v kakšnem motošportu, ampak se dogajajo.
Potem je tu konj z ročaji, ki sam po sebi ni nevarno orodje. Lahko sicer tudi padeš na glavo, pa te ta potem boli en mesec, lahko si zamakneš kakšno vretence, ampak OK. Imaš pa tisoč in en droben udarec. Kot če bi zdajle vzel leseno poleno in se doma na kavču z njim mlatil po kolenih s polnim zamahom. Rad bi videl, koliko ljudi bi si to želelo. Tako trpljenje je, ko se učiš nove elemente. Na konju je treba največ delati, narediti je treba največ ponovitev. Konj ni za bleferje, ni za tiste, ki so talentirani, konj je za garače. Pa za tiste, ki so psihično zelo stabilni. Kar 99 odstotkov je psihične priprave, en odstotek je fizična. Ti pa brez tistega enega odstotka tudi preostalih 99 čisto nič ne pomaga. Za konja je treba garati in biti dobro psihično pripravljen.
Za kroge moraš biti izjemno močan. Za moč je treba delati največ med vsemi orodji. Na konju moraš imeti ogromno kondicije, na krogih pa ogromno moči. Dvigovati uteži in še marsikaj. Poznam fanta, ki je vaje za moč delal do bruhanja na vsakem treningu. Je pa na krogih najlažje tekmovati. To je orodje, kjer so napake redke. Če si močan, si močan. Natanko veš, kaj boš naredil. Prideš, opraviš drže, če se že kje pojavi kakšna napaka, se pojavi pri doskoku. Elementov ni, omejen si z držami. Če si močan, si močan, če nisi, si v težavah. Odloča doskok. Kdo ima težji seskok in kako izvede doskok.
Bradlja je zmes trdega dela, dobre psihološke priprave in nevarnega dela. Je nekakšna mešanica, hitro si zlomiš kakšen prst, hitro je lahko nevarno pri kakšnem seskoku. Je pa veliko lažje tekmovati kot na konju, ker imaš še vedno nekaj manevrskega prostora, da popraviš kakšno napako, česar na konju nimaš. Moraš pa tudi na bradlji narediti ogromno ponovitev.
Drog je pa tak. Ni tako fizično naporen, seveda moraš imeti kar nekaj kondicije, da vajo izpelješ do konca, predvsem pa te mora biti kaj v hlačah. Tam ni šale. Drog je spektakel in ni za tiste, ki se ga bojijo. Jaz priznam, da sem se droga vedno bal. Padel sem na glavo na tisto kovinsko palico in me je vse skupaj minilo. Višina je prava, nimaš mehkega doskoka, blazine so trde in če tam padeš na glavo, se ne konča dobro. Tudi Aljaž ima kar nekaj hernij v hrbtu, ker ga je "strgalo" dol. Pa ga je samo enkrat.
Sašo Bertoncelj je po upokojitvi Aljaža Pegana in Mitje Petkovška prevzel mesto številke ena v slovenski gimnastiki.
So potem tudi značaji, vaš, Petkovškov in Peganov, usklajeni z orodji, katerih mojstri ste?
So nekakšne korelacije. "Krogaši" so po navadi, če se malo pošalimo, tisti, ki se na banket pridejo stepst. Oni so razbijači. "Konjeniki" smo po navadi skromni in prijazni, ker smo garači. Veliko moramo biti na konju in zato drug drugega spoštujemo za opravljeno delo. "Drogeraši" (smeh, op. p.), kot jim pravimo, so malo bolj samozavestni. Taki frajerji. In to mislim v dobrem smislu. Tekmo vedno končajo, vedno je spektakel na njihovem orodju na koncu. Prav taki so "parteraši", taki "bog i batine" (smeh, op. p.).
Sezona še zdaleč ni končana, kaj vse vas še čaka do konca leta?
Letos je po rangu, ki sem si ga določil – mimogrede, če se sezona konča danes, ne bo nič narobe, zdaj ko imam medaljo – tole evropsko prvenstvo šele tretje najpomembnejše tekmovanje zame. Na drugo mesto sem si postavil svetovno prvenstvo, ki bo konec oktobra in v začetku novembra, na prvo pa svetovni pokal v Cottbusu, ki je tudi prva kvalifikacijska tekma za olimpijske igre.
Zame gre sezona po pomembnosti tekmovanj v obratno smer. Od najmanj pomembnih – na četrto mesto sem nekako umestil sredozemske igre in domač svetovni pokal – do najpomembnejših konec leta. Zdajle gremo na polno naprej. Tekmujem tudi v nemški ligi, čez tri tedne sem spet na delu. Pavze ni, zdajle si bom vzel tri dni na silo, da si odpočijem glavo, pa še zdaj bom na morje vzel majhnega konjička, da ne padem iz ritma.
Prenosnega konjička?
Da, to je takšno pomagalo, pravzaprav so samo ročaji na usnjenem podstavku, na katerih potem lahko delam kolesa. V gimnastiki je težava, še posebej na konju. Tekmovalec na parterju morda lahko gre teč ali delat poskoke, jaz pa na rokah ne morem nikakor ohranjati te kondicije. Težava pa je, da po nekaj dnevih mirovanja začne boleti, ko se vračaš. Zato imam te ročajčke in na njih delam samo kolesa. Za nekaj dni je to dovolj, da premostim čas, da sem lahko z družino na morju in da lahko vzdržujem žulje. Tudi te je treba vzdrževati. Če jih ne, ti pri vrnitvi začne še trgati roke, peče in se moraš ubadati še s tem, za nekaj dni je to mogoče zamakniti, več pa ne. Če bi miroval en teden, bi moral odpovedati tekme v septembru.
"Deset let mlajši jaz bi bil po taki tekmi, kot je bilo letošnje evropsko prvenstvo, popolnoma izpraznjen."
Kdaj pa si lahko privoščite resnejši dopust?
Letos si ga bom odtrgal šele prvi teden decembra. Nazadnje sem ga imel lani konec maja in v začetku junija. Malo že diham na škrge, priznam. Priznam, da je naporno.
Pri tem pa vam najbrž prav pridejo izkušnje, kakšnega mlajšega telovadca bi naporen ritem prej zlomil …
… Že jaz pred desetimi leti ne bi zdržal take sezone! Deset let mlajši jaz bi bil po taki tekmi, kot je bilo letošnje evropsko prvenstvo, popolnoma izpraznjen. Če sem imel čez dva tedna tekmo, se nisem pobral. Preprosto nisem mogel narediti dobre vaje, vse me je bolelo. Zdaj pa vem, da potrebujem nekaj dni in se preprosto moram sestaviti. To naredim z izkušnjami, ki sem jih pridobil. Konec koncev sem profesionalec. Nimam kaj. Če sem se odločil pred začetkom sezone, da bom izpeljal, moram izpeljati. Dokler telo dovoli.
Slovenski telovadci in telovadke ste artikulirani in zelo vljudni, na splošno v tem vašem športu ni kakih izgredov. Pa vendarle obstaja tudi kakšen značajsko težji posameznik, kakšen "bad boy"?
Takšni se bolj ali manj sami izločijo. Nikogar ne morem posebej navesti. V vsakem kolektivu so seveda ljudje, s katerimi se dobro razumeš in spleteš prijateljske vezi, pa drugi, s katerimi shajaš, ker moraš. Tudi pri nas je tako, se mi pa zdi, da smo že po naravi nekako bolj prijazni, dostopni … To pa zato, ker smo garači.
Nobenega športa ne podcenjujem, nočem podcenjevati, ampak razlike so. To je dejstvo. Naš šport je krut. Jaz imam eno tekmo na štiri leta, da se lahko uvrstim na olimpijske igre. Naj dvigne roko tisti, ki ima prav tako na štiri leta eno možnost, 30 sekund na voljo, da se uvrsti na OI. Jaz nimam šestih metov, nimam dveh polčasov, ni nas enajst v ekipi, jaz sem eden, ki mora pred 20 tisoč ljudmi dvigniti roko in v približno 30 sekundah pokazati, ali je za OI ali ne.
Zaradi takšnih stvari smo zelo skromni, te nas prizemljijo. Nismo milijonarji, mi smo skromni. Če si dober, tudi nisi revež, od tega je mogoče živeti, kar vedno poudarjam, ampak ostati moramo realni. Veš, da boš moral od nečesa živeti. Življenje in šport te oblikujeta v osebnost, kakršna si. Smo. Zaradi tega smo takšni, kot smo. Nismo "preseratorji", smo prizemljeni. V večini primerov.
Na tekmovanjih je seveda vedno kdo, ki je mogoče malo napihnjen ali pa bolj samotarski, drži se zase, ampak kakšnih prav težavnih ljudi res ni. Nisem še naletel na športnika, ki mi po koncu tekme ne bi čestital, če sem bil od njega boljši. Vsak mi je stisnil roko in to že veliko pove, se mi zdi.
"Življenje in šport te oblikuje v osebnost, kakršna si."
Imate pa več težav s sodniki. V Glasgowu ste tudi javno kritizirali sodniški kriterij.
Res je, zadnjič je bil tak primer, ko sem se razjezil. Samo zaradi tega, ker si pri svojih letih, svojem stažu in renomeju, ki ga po tolikih letih v gimnastiki že imam, to lahko dovolim. Da se takole izpostavim. Namenoma sem na to opozoril šele, ko sem se uvrstil v finale. Če se ne bi, tega ne bi omenjal, ker bi bil videti kot jamrač. Hotel sem opozoriti na težavo, tudi zaradi drugih.
Pa vaša beseda zaleže?
Ne morem reči, da se je zaradi tega kaj spremenilo. V finalu je bilo potem na konju v redu, ampak s tem se bomo morali še ubadati. Dobro je, da se o tem govori. Ogromno športnikov se je potem zasebno obrnilo name, strinjali so se z menoj, me podprli in mi tudi povedali za svoje težave. To je dobro, po drugi strani pa je žalostno, da je toliko takšnih športnikov, ki se je v tem videlo. Prišli smo do točke, ko se bomo o tem več pogovarjali in poskušali stvari reševati. Kako natanko, še ne vemo.
Načeloma imamo vzvode, ki nas ščitijo. Imamo predstavnika športnikov v mednarodni zvezi, to je Aljaž Pegan, ki je bil izvoljen. Na prvi stopnji se obeta sestanek z Aljažem, sva se že pogovarjala in se bova sestala. Se ne mudi tako zelo, da bi že zdaj skakali, ampak o tem se moramo v bližnji prihodnosti pogovoriti, kako to izpeljati. Ne bomo stavkali in delali kravala, ampak pogovarjati se moramo.
Razumemo težave sodnikov, ampak tudi oni morajo razumeti naše. O tem se lahko pogovorimo popolnoma kulturno, ne gre za to, da bi pljuvali po kakršnih sodnikih ali jih obtoževali česarkoli, ampak vsi skupaj smo v istem čolnu in moramo nekatere stvari izboljšati, da bo najbolje za vse. Reševati pa moramo stvari v športu. Če ne bo šlo, se bomo pogovarjali o drugačnih ukrepih.
O koncu kariere že razmišljate? Boste trener?
Doma imamo športno društvo, imamo kar nekaj otrok, vodim tudi skupino odraslih, s katerimi malo migamo, a da bi dolgoročno razmišljal o trenerskem delu … Izobražujem se za to, opravljam to šolo in jo bom tudi končam, ampak to je zame bolj rezervni načrt, bolj se vidim v kakšnih poslovnih vodah. V to smer bi se raje vrgel, ampak saj vemo, kako je s tem. Na to ne moreš računati. Kot športnik imam nekatera poznanstva, upam, da bom morda takrat lahko potrkal na kakšna vrata in se mi bodo tudi odprla, ampak nikoli ne veš. Zato imam raje pripravljene dve, tri stvari, potem pa bomo videli.
"Šolo moraš imeti končano, mogoče se lahko med kariero, ko imaš poznanstva, že tudi malo pozanimaš, kje bi se mogoče videl. O tem malo razmišljam in malo tipam."
Imate kakšno časovnico? Se vam že kaj svita, kdaj bi jo končali?
Časovnico imam postavljeno samo toliko, da vem, da moram do konca kariere in v dveh letih po koncu, kolikor bom še imel urejen status, končati izobraževanje. O tem malo že razmišljam, sicer pa sem z glavo še vedno povsem v športu.
Vem pa, kaj me čaka po športu. Vem, da od tega ne bom mogel ležati na kavču in zapravljati zasluženega. Vem, da bo treba delati. Na to se že pripravljam, da bom imel urejene vsaj te osnovne stvari, da se ne bom znašel v položaju, v katerem se marsikateri športnik, ki konča kariero in ugotovi, da ima samo osnovno ali srednjo šolo, in ne ve, kaj bi sam s sabo. Takrat je prepozno. Šolo moraš imeti končano, mogoče se lahko med kariero, ko imaš poznanstva, že tudi malo pozanimaš, kje bi se videl. O tem malo razmišljam in malo tipam.
Tokio 2020?
Da. Dokler bom zdrav, dokler bom imel voljo in bom dosegal rezultate, ne grem nikamor. Če pa samo eden od teh treh pogojev odpade, je konec. Trenutno imam vse tri, lahko pa se že jutri spremeni. Predvsem komolec je lahko morebitna težava. Enkrat nerodno padeš, pa je konec. Ene velike operacije ne bom preživel. V športnem smislu, seveda. Sem prestar. Če bi me vprašali pred desetimi leti, koliko časa imam še namen migati, bi vam odgovoril z natančno letnico, zdaj pa se s tem vprašanjem sploh ne ukvarjam več.
Zato, ker ste predstave izpred desetih let že presegli?
Natanko tako (smeh, op. p.). Skratka, ko bo šla ena od teh treh stvari, bom odnehal. Že zdaj sem med najstarejšimi.
Ni videti, da bi vas to pretirano oviralo.
Za zdaj res ne. Razen tega, da je regeneracija veliko daljša in moram delati z glavo. Paziti moram, da ne pretiravam, ker se sestavljaš ves teden, ne le en dan kot v mlajših letih. Delati moraš bolj z glavo, zato pa imaš toliko več izkušenj. Res je tudi, da sem se kot smrkavec šele učil elemente, zdaj se moram mogoče le še enega, če je potrebno. Pa poznam sistem usvajanja novih stvari, že tako imam raznoliko vajo, s toliko elementi. Tudi ta pravilnik mi je šel na roko, ker sem imel tako raznoliko sestavo. Ene je pošteno potolklo, so se preveč usmerili v nekaj, kar jim je potem popolnoma razvrednotilo nastop. Učenje stvari na novo pa je hudič.
