KRANJ – Na predobravnavnem naroku se 56-letna Marija Peraič iz Tenetiš ni izrekla za krivo uboja svojega 70-letnega moža Marija Peraič in ni sprejela ponujene kazni osmih let zapora za priznanje. Na sojenju je najprej opisala ure tik pred dejanjem: »Večer prej sem v kuhinji moža vprašala, zakaj bi zdaj pekel ribe, če je še dovolj hrane od kosila. Začel me je pretepati, a sem mu ušla v zgornje nadstropje. Zjutraj sem vzela pomirjevala. Šla sva v gozd. Med potjo se nisva pogovarjala. Zakaj sem šla z njim? Bodi boljša, obrestovalo se ti bo, sem si vedno govorila. Po vrnitvi sem šla kuhat kosilo. Spila sem kozarec vina,« je brala z lista Peraičeva, ki pa so ji po dejanju ob aretaciji izmerili kar 2,15 promila alkohola. »Zvečer sem v kuhinji lupila sadje. Mož je prišel za menoj in rekel: 'Kaj počne prasica v tem prostoru?' Ne vem, kako se je zgodilo, samo sunila sem z nožem nazaj. Mož je šel stran, pa sem kmalu slišala sinov glas, ki je klical očeta in potem telefoniral reševalcem.« Po nekaj sekundah premolka je nadaljevala: »Uničila sem si življenje, uničila življenje sinovoma. Kako me je sram! Moža sem imela rada, a sem se ga bala. Nobena še tako velika kazen ne more poplačati življenja človeka.« Na sodišču je obtožena pokazala, kako je zamahnila z roko. Mož naj bi prišel v kuhinjo k njej od zadaj, medtem ko je s 15-centimetrskim nožem lupila breskev. Bil je čisto blizu za njenim hrbtom, sama pa je v tistem z desno roko zamahnila proti svoji levi rami diagonalno nazaj. »Odgnati sem ga hotela. Če bi imela v roki krpo, bi usekala z njo, samo da bi šel stran. Bila je nesreča. Ko so me po tistem odpeljali v bolnišnico v Begunje, sem se zvečer spraševala, kako se mu bom opravičila za storjeno, ko bom prišla domov. Naslednji dan sem na policiji v Kranju izvedela za njegovo smrt.«
Peraičeva je še povedala, da je že bilo nekaj postopkov proti 70-letniku zaradi fizičnega, psihičnega in spolnega maltretiranja: »Recimo leta 2008 naj bi bila glavna obravnava, sama sem ga pomilostila. Rečeno mi je bilo, da bo šel v zapor. Premišljevala sem, kaj bo z otroki, pa tako ali tako bi prišel nazaj domov. Najhujše je bilo leta 1994, ko sem prišla s sindikalnega izleta. Vse moje obleke so bile pred hišo, vse knjige je vrgel na vrt. Prišla je policija, on pa je letal nag okoli in jih zmerjal s prasci.«
Vsega je bil kriv alkohol
Žan Peraič, sin Marije in pokojnega Franca, bi se lahko pričanju odpovedal: »Ne, pričal bom! Tudi moj brat Denis, ki je v Avstraliji, bi rad pričal. Če ne prek videokonference, lahko pride nazaj v Slovenijo.« Mlajši Peraič, ki niti za trenutek ni pogledal matere, je bil oster: »Mati hoče očrniti očeta v javnosti, da bi dobila milejšo kazen. Kadar je segla po alkoholu, je sama padala po tleh in potem klicala policijo, kriv pa je bil oče. Vsega je bil kriv alkohol, pri hiši je bil, odkar se spomnim, odkar sem na svetu. Nikoli nisem videl, da bi bil oče nasilen. Grozila mu je, pa sosedom, bratu, meni. Večkrat sem slišal v svojo sobo, ko se je drla nanj, naj crkne, in da ga bo ubila. Ko sem bil mlajši, me je pod vplivom alkohola vrgla po tleh, dolgo sem imel težave z glavo. Niti kosila nismo mogli pojesti v miru, noben prijatelj ni prišel k nam. Zaradi nje sva trpela jaz in brat, oče je moral umreti. Vzela mi je edino stvar v življenju, ki sem jo imel – očeta. In zdaj ga želi še očrniti. Tega ne bom dopustil!« Sin je povedal, da je bila usodnega dne močno vinjena: »V hiši sem takrat našel tri prazne plastenke cenenega vina.« Sin ni našel dobre besede za mater: »Očeta sem videl pred stopniščem, obrnila sva se in jo videla z nožem v roki. Oče, preden je izgubil zavest, mi je rekel, naj se pazim. Tega ne bom pozabil. Nikoli. Oče mi je umiral na rokah, ob tem sem imel občutek, da hoče ubiti še mene, da je imela celo prej pripravljene nože in da je to storila namerno.« Mlajši Peraič v svojem in bratovem imenu od mame zahteva 50.000 evrov zaradi duševnih bolečin ob izgubi očeta.
Slavko Murn, brat obtožene, ki živi v sosednji hiši, je povedal, da je bila pri sestrini hiši večkrat policija, a da osebno ni videl nasilja med pokojnim in sestro: »Mislim, da glede na fiziognomijo obeh Marija ni mogla biti nasilna do Franca.«
Eksplozivna in impulzivna
Sodna izvedenka psihiatrične stroke Bojana Avguštin Avčin je izpostavila: »Gospa je imela že od mladosti osebnostno motnjo, nakar se je na to obesila še odvisnost od alkohola, potem so se pojavile možganske okvare. Na manjše provokacije je hitreje reagirala, njeno zmožnost presoje je zloraba alkohola močno nižala. Bila je eksplozivna in impulzivna. Težko bi lahko govorili o neprištevnosti.« Ostarela obtoženkina mati Jožefa Murn za zeta ni našla niti ene dobre besede: »Ko je prišel k naši družini, se je zlagal, da je deset let mlajši. Franc je bil stalno nasilen do Marije, tepena je bila že par tednov po poroki. Obakrat, ko je prišla s sinovoma iz porodnišnice, je bila tepena, pa tudi med nosečnostjo. Ko se ga je zet napil, je bil nor tri dni skupaj.«
Nasprotujoče si izjave, kup ovadb in obtožb v arhivih, opisi poškodb v zdravstvenih kartonih, nato je bilo dokaznega postopka konec. Sledile so zaključne besede, kjer je tožilstvo zahtevalo za Peraičevo, ki je bila po njihovem mnenju v času dogajanja bistveno zmanjšano prištevna, deset let zapora. Zagovornica Brigita Žvan je menila, da bi se dalo obtoženi oprostiti kazen uboja, saj naj ne bi šlo za naklep pri dejanju.
Sodišče bo sodbo izreklo jutri ob osmih zjutraj.
