Sobota, 13. 1. 2018, 13.00
6 let, 3 mesece
"Samozavest, ki jo premore Martin Krpan, je za Slovence nepredstavljiva"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,73
6
Kratek animirani film Martin Krpan režiserja Nejca Sajeta in avtorja ilustracij Natana Eskuja zgodbo o Levstikovem superjunaku s sodobno vizualno podobo prenaša v nas čas. V zgodbi z obilico humorja, ki s komičnostjo naseljuje tudi likovno podobo, režiser poudarja predvsem njeno sporočilo o pomenu svobode izbire.
Potem ko so pri produkciji Strup leta 2013 naredili videoanimacijo za gledališko predstavo mariborske in ljubljanske Drame Martin Krpan v režiji Janeza Burgerja, so se odločili, da to nadgradijo v risanko, pripovedujeta avtor likovne podobe Natan Esku in režiser Nejc Saje. Premiero je Strupov Martin Krpan doživel lani, ravno ob 100. obletnici izida prve slovenske slikanice, legendarnega Levstikovega superjunaka z ilustracijami Hinka Smrekarja.
Od prvega izida je sledilo še več kot 120 različic Krpanove slikanice, med katerimi se verjetno marsikdo spomni ilustracij Toneta Kralja iz leta 1954, ki veljajo za eno najbolj prepoznavnih upodobitev. Zgodba je bila prevedena v številne tuje jezike, pri čemer pa vse do lani ni doživela ekranizacije.
Liki iz Levstikove pripovedi, v kateri vsaka generacija lahko prebira kaj svojega, so v risanki sodobno narisani ter dinamično in šaljivo animirani. Kot so zapisali v ekipi Strup, je Krpan še vedno "nezemeljsko močan, a je tudi simpatično prismuknjen, kot je navihana tudi njegova kobilica in mnogi drugi liki v risanki".
Glas je Martinu Krpanu posodil Sebastian Cavazza, preostalim likom pa Jernej Kunter, Primož Pirnat, Katja Šoltes, Klemen Klemen in drugi.
Kratki animirani film Martin Krpan si je 13., 14. in 20. januarja mogoče ogledati v Kinodvoru v okviru filmskega programa za otroke in mlade Kinobalon.
Po prvem izidu leta 1917 z ilustracijami Hinka Smrekarja je sledilo več kot 120 različic Levstikove Krpanove slikanice, znamenita je tudi z upodobitvijo Toneta Kralja iz leta 1952. Lani je pripoved o slovenskem superjunaku doživela še ekranizacijo - kratki animirani film, ki si ga te dni lahko ogledate v Kinodvoru.
Kaj je bilo vaše izhodišče pri ustvarjanju animiranega Martina Krpana?
Nejc Saje: Že ko sem dobil povabilo za ustvarjanje videoanimacije za Burgerjevo predstavo, je bilo zame vse skupaj izziv. Gre namreč za literarno klasiko, ki jo vsi poznamo in imamo o njej neko predstavo. Jasno mi je bilo, da se bodo zato v nastalo tudi vsi vtikali. V projekt sem privolil, ker je sodelovanje potrdil tudi ilustrator Natan Esku, saj nisem želel, da bi delali na primer Kraljevo rekonstrukcijo.
Natan Esku: Odločili smo se za odmik od klasične likovne podobe, pri čemer se mi je zdela zanimiva ideja, da ob sodobni upodobitvi vseeno ohranimo arhaični jezik.
Režiser animiranega filma Nejc Saje pri zgodbi Martina Krpana poudarja pomen samoironije, ki v tem prostoru ni prav pogosta, pravi. Predvsem gre za zgodbo o svobodi, kako izbrati v življenju, kaj početi, in se ob tem počutiti dobro v svoji koži.
Vsak ima ne le svojo vsebinsko predstavo o zgodbi in liku Martina Krpana, kot pravite, temveč tudi vizualno podobo, ki je pogosto vezana najbrž prav na Kraljevo interpretacijo.
Nejc Saje: Menim, da smo vizualno zelo vpeti v te dve slikanici Martina Krpana (v ilustracije Hinka Smrekarja in Toneta Kralja, op. a.), ki jih vsi poznamo. Generacije smo jih gledale. Prav zato sem Natanu, ko je prinesel prve skice za like, rekel, naj jih naredi v svojem slogu. S tem smo tako vstopili v novo obdobje Krpana.
Kako to, da ste se odločili za arhaični jezik?
Nejc Saje: Janez Burger (scenarist animiranega filma, op. a.) je najprej želel ohraniti celotno povest, pri čemer bi se veliko ukvarjali prav z jezikom. Vendar smo se po premisleku odločili, da to ne bi delovalo. V knjigi Krpanovo zgodbo govori pripovedovalec, kar pa risanka lahko pokaže, zato smo se odločili za njegovo ukinitev. Dialoge smo zaradi dramaturgije tudi skrajšali.
Natan, kakšen je bil vaš proces oblikovanja vizualne podobe risanke?
Vse se začne pri poznavanju zgodbe, skicah in razmišljanju o posameznih likih, čeprav v tem primeru ni bilo treba veliko raziskovati. Nekatere stvari ti namreč narekujejo že karakterji sami. Krpan je tako takšen, kot je: velik, močan, premočan. V tem pogledu sem ga z močnim zgornjim delom telesa in rokami ter majhnimi, kratkimi nogami precej karikiral s ciljem, da prideta njegova moč in surovost resnično do izraza. Na enak način sem gradil tudi preostale like.
Kako pa je bilo pri vas s predhodno podobo Martina Krpana? Ste morali na kaj pozabiti, kaj odmisliti?
Natan Esku: Zelo dobro poznam knjigo Martina Krpana, ki jo je ilustriral Tone Kralj in smo jo imeli doma. Bila je že zelo stara in vsa polepljena, a sem jo kot otrok zelo rad listal. Ilustracije so se mi takrat zdele celo malce strašljive. Spomnim se, kako je brizgala kri. Sami smo nekatere prizore poskušali omehčati s humorjem, če je to sploh mogoče, kadar imaš opravka z odsekano glavo.
Nejc Saje: Martin Krpan je nasilna zgodba, za mlajše otroke je precej kruta, zato sem vesel, da se nam je temu v risanki uspelo dobro izogniti.
Pod sodobno likovno uprizoritev Martina Krpana s poudarjeno humornimi liki se je podpisal Natan Esku.
Ko Krpan pokončna Brdavsa, sicer padajo glave, vendar ne brizga kri.
Nejc Saje: Tako je, vendar ko se Brdavs dere, se zelo majhni otroci vseeno malo ustrašijo.
Humor ste v svojem delu dobro podčrtali.
Natan Esku: Za humorne prizore je poskrbel Nejc, sam pa sem narisal takšne like, ki so na to lahko odgovorili oziroma k temu prispevali.
Nejc Saje: O tem sva se tudi veliko pogovarjala. "Poglej jo, cesarico, kakšna je, kot krompir, daj še pretiravaj v tej smeri." (smeh, op. p.) Spraševala sva se na primer tudi o cesarični, o tem, do kakšne mere naj bo lepa, in drugem.
Humorja je v risanki nekaj za odrasle in nekaj za otroke, pravita člana ustvarjalne ekipe animiranega filma o Martinu Krpanu.
Liki so simpatično groteskni.
Natan Esku: Precej smo šli v to smer. Krpan ima na primer prevelika usta in je brez nosu …
Nejc Saje: … pa čeprav reče: "Da me ne boste vodili za nos." (smeh, op. p.) Sem se pa poskusil držati izvirne zgodbe in njenega humorja, ki smo ga še dodali. Dunajčane smo si zagotovo še bolj privoščili, čeprav v vse skupaj nisem želel vpeljati neke svoje vizije. Že tako je težava s tem, kaj je Krpan tovoril. Je bila to sol ali smodnik? Odkar se spomnim, je bil zame to smodnik, zato sem tako naredil v risanki. Kaj je res in kaj ni, pa se mi niti ne zdi bistveno v tem primeru. Mi je pa Levstikovo delo všeč, ker je dober primer samoironije, ki v našem prostoru ni pogosta. Že Krpan je neprestano samoironičen, kar je za Slovence zanimivo.
Sami ste v animiranem filmu izpostavili pomen svobodne izbire. Krpan se namesto za poroko s cesarično odloči za vrnitev domov na Sv. Trojico s cesarjevim podpisom, da lahko mirno tovori angleško sol. To naj bi bilo drugo ime za soliter, ki se je uporabljal za razstrelivo, po nekaterih interpretacijah pa kot konzervans.
Nejc Saje: Sam sem zelo vesel, da živim v Ljubljani. Ne bi živel v New Yorku ali na Dunaju. Imamo veliko srečo, da lahko tu bivamo in delamo. To je tudi Krpanova izbira, ko se na koncu odloči, da gre domov, kjer je najlepše. Prav to je svoboda. V njegovem primeru je svoboda, da se ne odloči za poroko s cesarično, s katero bi bila srečna do konca svojih dni, čemur smo priča v velikih pripovedkah. Krpan ne želi ne žene ne bogastva, temveč si želi biti še vedno to, kar je, saj se v svoji koži dobro počuti.
Ne odloči se za vzpon po socialni lestvici.
Nejc Saje: Ravno v tem je svoboden. Počne lahko to, kar želi, in to je njegova največja sreča.
Natan Esku: Prav v tem pa Krpanova pripoved morda pooseblja ves slovenski narod: radi bi bili svobodni na svoji zemlji.
Je pa Krpan večplastni lik, superjunak, rešitelj, ki tovori, tihotapi …
Nejc Saje: S tem sem se precej ukvarjal. Ali tihotapi, čeprav mu to ni treba, saj vse premaga in tako s tem niti nima problema.
Natan Esku: Zanimivo je, ker je superjunak, vendar prikazan s svojimi pozitivnimi in na neki način tudi negativnimi lastnostmi.
Nejc Saje: Sam sem ga celo naredil malo za tatu. Soli ne prekupčuje, temveč jo v skladišču ukrade.
Natan Esku: Prav tako je količina samozavesti, ki jo Martin Krpan premore, za Slovence nepojmljiva. Mogoče s tem vliva pogum vsemu narodu.
Nejc Saje: Pri tem njegovo odločitev, da ne ostane na Dunaju, vidim tudi kot določeno skromnost naroda. Kaj so nas vedno učili? Bodi tiho, poslušaj in ubogaj. Po drugi strani pa, kot sem rekel, je to mogoče razumeti kot svobodo.
Ob režiserju Nejcu Sajetu in avtorju likovne podobe Natanu Eskuju je pri projektu sodeloval tudi Janez Burger kot scenarist. Glas je Martinu Krpanu posodil Sebastian Cavazza, preostalim likom pa Jernej Kuntner, Primož Prinat, Katja Šoltes in drugi. Animatorji so Zarja Menart, Iztok Šuc, Timon Leder, Toni Mlakar, Matej Lavrenčič in drugi. Pod glasbo se podpisuje Davor Herceg, za zvok je skrbel Sašo Kalan.
Kakšni so bili odzivi otrok, ko ste risanko gledali z njimi?
Nejc Saje: Humorja je v risanki nekaj za otroke in nekaj za odrasle. Sicer ni takšna, da bi se otroci ob njej krohotali, kar niti ni bil namen, se pa zagotovo zabavajo. Ko je bila narejena, sem jo najprej preizkusil pri svojem otroku in njegovi skupini v vrtcu, kjer so jo gledali trikrat v enem dnevu. To je bila zame potrditev, da deluje. Na morju pa jo je k nam hodila vsak dan gledat vsa soseska.
Natan Esku: Otroci so zahtevno in iskreno občinstvo. Upam, da bodo Krpana vzeli za svojega.
6