Podnebne spremembe že spreminjajo naš planet

V perujski prestolnici Limi od minulega ponedeljka poteka finalno podnebno pogajanje pred veliko konferenco Združenih narodov o podnebju v Parizu prihodnje leto. Od prve konference v Riu de Janeiru mineva 22 let, toda ustreznega obvezujočega mednarodnega dogovora še nimamo. Medtem se podnebje žal ni le še naprej spreminjalo, temveč podnebne spremembe že spreminjajo življenje na našem planetu. Kako?

V dvaindvajsetih letih je Zemlja postala toplejša, bolj onesnažena s toplogrednimi plini in gosteje naseljena. Podatki so zgovorni: izpusti ogljikovega dioksida so se povečali za 60 odstotkov, povprečna temperatura ozračja se je dvignila za 0,6 stopinje Celzija, število ljudi je naraslo za 1,7 milijarde, morska gladina se je povišala za 7,5 centimetra, skrajnih vremenskih dogodkov je za tretjino več, na Grenlandiji in Antarktiki pa je za 4,9 bilijona ton manj ledu.

Življenje na našem planetu se je torej v tem obdobju očitno spremenilo. Najbolj v tem, da neizogibno že čutimo posledice podnebnih sprememb. Iskanja podrobnega odgovora, kaj vse je drugače od prvega vrha svetovnih voditeljev, namenjenega stanju planeta, leta 1992 v Riu de Janeiru, se je lotila novinarska agencija Associated Press.

Brskanje po svetovnih podatkovnih bazah je AP privedlo do večletnih analiz, ki so stanje našega planeta prvič celovito obdelale za obdobje od leta 1983 do 1992 in nato do 2013. Po prepričanju znanstvenikov večletna obdobja bolje kažejo, kaj se s podnebjem in planetom res dogaja, saj podatki zgolj enega leta lahko zavajajo.

Kakšno sliko nam torej daje zadnje dvajsetletno obdobje? V ospredju je več katastrofalnih vremenskih dogodkov. Od leta 1992 se je po svetu zgodilo več kot 6600 vremenskih ali podnebnih katastrof. Po podatkih belgijskega Centra za raziskavo in epidemiologijo naravnih nesreč, ki spremlja in proučuje svetovne naravne nesreče, so te povzročile za več kot poldrugi bilijon dolarjev ali 1,30 bilijona evrov škode, v njih pa je umrlo najmanj 600.000 ljudi.

Čedalje več vremenskih ujm

Čeprav vseh teh naravnih nesreč ne moremo pripisati človekovemu vplivu na globalno segrevanje in podnebne spremembe, pa vendar bije v oči izrazito naraščanje števila skrajnih vremenskih dogodkov. V letih od 1983 do 1992 je bilo v svetu v povprečju vsako leto 147 nesreč, povezanih s podnebjem, vremenom in vodo. V zadnjem desetletju pa se je to povprečje skoraj podvojilo, na 306 katastrof.

V ZDA, kjer Nacionalna uprava za oceane in atmosfero (NOAA) spremlja indeks klimatskih ekstremov (vroče–mrzlo in suho–mokro), se je ta indeks od leta 1992 do lani povečal za 30 odstotkov, pri čemer niso upoštevani orkani. NOAA spremlja tudi vse vremenske nesreče, ki (upoštevaje inflacijo) povzročijo za več kot milijardo dolarjev škode (dobrih 800 milijonov evrov). Od leta 1992 do lani so jih našteli 136.

Po podatkih švicarskega zavarovalniškega giganta Swiss Re je svetovna škoda zaradi vremenskih ujm, upoštevaje inflacijo, v obdobju od 1983. do 1992. znašala 30 milijard dolarjev (24,27 milijarde evrov) na leto, od 2004. do lani pa so letni stroški poskočili kar na 131 milijard dolarjev (106 milijard evrov).

Seveda vse te škode nikakor ni utemeljeno pripisati zgolj podnebnim spremembam, opozarjajo strokovnjaki. Precejšnjo vlogo imata tudi rast števila prebivalstva in revščina. Vendar trend povečanja števila ekstremnih dogodkov sovpada s trendom globalnega segrevanja.

Letošnje leto najbolj vroče?

Leto še ni končano, toda vremenoslovci že z veliko gotovostjo napovedujejo, da bo najtoplejše v 135 letih, odkar sistematično merimo temperature v okolju. Če bo res, bo po letu 1992 tako že šestič presežen rekord najtoplejšega leta. Samo letos smo imeli kar šest rekordno toplih mesecev, od leta 1992 pa je bilo takih mesečnih rekordov 47. Zadnji nasprotni rekord, najbolj hladen mesec, so vremenoslovci izmerili pred skoraj sto leti, 1916.

Kot kaže, se bo leto 2014 končalo s povprečno temperaturo 14,6 stopinje Celzija, kar je pol stopinje več kot leta 1992. Povprečje zadnjega desetletja je le za desetinko stopinje nižje (14,5 stopinje) od predvidenega letošnjega povprečja in za šest desetink stopinje toplejše od povprečja med letoma 1983 in 1992.

Segrevajo se tudi oceani in se hkrati širijo. Po podatkih NOAA se je od leta 1992 njihova gladina dvignila za 7,5 centimetra. Za pol odstotka se je v tem obdobju povečala tudi njihova kislost, in sicer zaradi kemičnih reakcij, ki jih sproža vsrkan ogljikov dioksid.

Kot še en kazalec globalnega segrevanja se iz leta v leto krči tudi letni minimalni obseg morskega ledu na Arktiki. V obdobju od leta 1983 do 1992 je bila najmanjša površina morja pod ledom v povprečju 6,785 milijona kvadratnih kilometrov. V zadnjem desetletju pa se je po podatkih ameriškega Nacionalnega podatkovnega centra za sneg in led desetletno povprečje minimuma zmanjšalo na 4,739 milijona kvadratnih kilometrov.

Te izgube – v povprečju gre za dobrih dva tisoč kvadratnih kilometrov morskega ledu – ne omili dosti niti povečanje obsega ledu na nasprotnem polu, na Antarktiki. Tam so ga v zadnjih 22 letih namerili v povprečju za 285 milijonov kvadratnih kilometrov več.

Več ljudi in bolj ogroženi

Leta 1992, ko so se v Riu de Janeiru svetovni voditelji prvič sestali na vrhu, posvečenem stanju našega planeta, je na Zemlji bivalo 5,46 milijarde ljudi. Danes nas je skoraj za tretjino več – 7,18 milijarde. To pomeni več izpustov ogljikovega dioksida in tudi bistveno več ljudi, ki jim ti izpusti škodijo oziroma jih globalno segrevanje ogroža.

Učinki segrevanja svetovnega ozračja so že očitni. Med drugim se kažejo v čedalje številnejših naravnih požarih. Med letoma 1983 in 1992 so ognjeni zublji na zahodu ZDA vsako leto v povprečju uničili dober milijon hektarov gozda, v zadnjem desetletju pa požari tam zajamejo skoraj tri milijone hektarov gozda na leto.

Najbolj je učinke podnebnih sprememb opaziti in občutiti na kopnem blizu polov, kjer so sicer pred pogledom ljudi najbolj skriti. Od leta 1992 do 2011 je grenlandska ledena plošča izgubila kar 3,35 bilijona ton ledu, so izračunali strokovnjaki na podlagi podatkov iz Nasinega satelita GRACE. V istem obdobju je Antarktika izgubila 1,56 bilijona ton ledu.

Prst krivde je uperjen v izpuste toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida, ki v ozračju deluje kot pokrov na topli gredi. Ti plini nenehno naraščajo – od leta 1992 se je njihova količina povečala za 60 odstotkov. Takrat smo v zrak spustili skoraj 25 milijard ton ogljikovega dioksida. Letos se je ta številka povzpela že na 39,8 milijarde ton.

Veliko je k temu povečanju prispevala Kitajska. Leta 1992 so tam v zrak spustili tri milijarde ton ogljikovega dioksida, deset let pozneje pa skoraj trikrat več, 11 milijard ton. Izpusti v ZDA, čeprav ravno tako precejšnji, so naraščali bistveno počasneje: s 5,4 milijarde ton leta 1992 na 5,8 milijarde ton lani. Podobno kot Kitajska je svoje izpuste ogljikovega dioksida potrojila tudi Indija. Leta 1992 so znašali 860 milijonov ton, lani pa že 2,6 milijarde ton. Zmanjšale so jih edino evropske države, in sicer s 4,5 milijarde ton leta 1992 na lanskih 3,8 milijarde ton.

Bodo ti podatki vplivali na potek pogovorov v Limi? Če ne sami suhoparni podatki, bo morda imelo kakšen vpliv okolje. Perujska prestolnica namreč marsikateremu obiskovalcu najbolj ostane v spominu po nenehnem smogu, ki mesto ob morju zavija v rahlo meglo. Peru je med državami, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadevajo. Na njegovem ozemlju sta dve tretjini svetovnih tropskih ledenikov, ki so zgolj v treh desetletjih izgubili tretjino svoje mase, od ledenikov pa je močno odvisna preskrba desetmilijonskega glavnega mesta z vodo in energijo.

Tako se prebivalci te, takoj za Kairom druge največje puščavske prestolnice že zdaj spopadajo z bistveno večjim bremenom zaradi globalnega segrevanja, kot k njemu prispevajo. Podnebne spremembe se v svojih učinkih pač ne menijo za pravično razporeditev.