Dachau za vsakdanjo rabo

V četrtek zvečer pa nam je televizija spet pokazala žive otroške okostnjake, rebra in drobcene kosti rok in nog, iz katerih so se debelili samo komolci in kolena, le da jih tokrat niso pehali bagri na kup za odvoz, ampak so jih držale v naročjih nemočne mame, ki jim lahko že nekaj let kuhajo samo travo… ker drugega nimajo. V tem brezupnem poligonu z imenom Jemen čaka na smrt še pet milijonov takšnih ostankov otrok. Pet milijonov, tako površno na oko, se pa ve, da jih je malo dlje še več. Pa brez kljukastega križa in esesovcev, prosim. Ljudje božji, ali sanjamo? Kje je zdaj zgroženi klic obljube, da nikoli več?

Oh, to je nekaj povsem drugega, bodo rekli poznavalci. Se sicer dogaja, to je res, a tega ne počnemo iz zlobe. Stvari včasih uhajajo iz rok, tu ne moremo nič, ker so razmere neprimerno bolj zapletene, kot si ljudje mislijo. Ja, pa si res mislimo: kako hudo bi šele bilo, če bi vse to počeli še iz čiste zlobe… Ali ste sploh že kdaj pomislili, kako hudo bi bilo, če bi ti dobri ljudje, soprogi in očetje, ki se vsak dan vozijo v svoje urade ali v svoja podjetja brez zlobe in brez zlih namenov, če bi se jim lepega dne utrgalo in bi pobesneli in iz uglednih politikov in gospodarstvenikov postali odkriti spodbujevalci nepopisnega gorja in se ne bi več hoteli z letali prevažati z enega konca sveta na drugi konec, z ene konference na drugo konferenco pa s sestanka na sestanek… Saj več ne zmorejo. Njihove telesne zmogljivosti so vendar omejene. Razmere pa so vsak dan bolj zapletene, še nedavno je bilo na begu samo 65 milijonov ljudi, zdaj živ krst ne ve, koliko jih v resnici blodi in koliko jih bo jutri, jih bodo tedaj z bagri in oklepniki potiskali nazaj v morje? Nihče ne ve, kaj vse se bo še treba dogovoriti. In kaj potem, če nam bodo lepega dne povedali, da ne zmorejo več, da lepe plače in pokojnine gor ali dol, na njih ne bomo mogli več računati? No, kaj pa potem? Nihče ne zna povedati, kaj potem.

Pa tako pameten je videti ta svet. Ni stvari, ki je ne bi vedeli, ki je ne bi imeli kje že posnete in ki je ne bi mogli najti pametni droni, ki lahko najdejo človeka tudi sredi puščave in ga pokončajo, če le ima svojo komunikacijsko škatlico pri sebi, pa dajte no, da oni ne bi mogli v svojem računalniku najti točnega naslova in telefonske številke katerega koli mafijskega vodnika ali ladjarja kartela naravnih in družbenih nesreč, ko vendar lahko že naši navadni gospodinjski aparati sporočajo na vse strani našo identiteto; morda bodo kmalu znali tudi prisluškovati, vsekakor pa že zdaj tiho zbirajo potrebne informacije za korporacije ali za Google, saj je vseeno za koga, samo nikar stokati, da se dandanes česa ne da, ker to ni res, da se dandanes še česa ne bi dalo.

Zakaj se tudi vse grdo da ponavljati brez kljukastega križa in nacizma, pa naj nam prihodnjič namesto prijaznih napovedovalk, ki res ne morejo vedeti vsega, lepo razloži kar kdo iz urada za vsevedenje, kjer edini lahko verodostojno postrežejo s točnimi odgovori, zakaj je prav dandanes neumno ponavljati tisto zguljeno, da zdaj pa res nikoli več.