Khaddi Sagnia je najboljša švedska skakalka v daljino. Toda bolj kot njeni športni dosežki v športnih medijih krožijo njene fotografije z berlinskega mitinga, na katerem je nastopila v kratkih modrih hlačkah. Tako kratkih, da se je večino časa videla njena zadnjica, med skokom tudi spodnje perilo. Seveda so to opazili novinarji in eden izmed njih, Finec Lauri Hollo, je dejal, da sicer mnogi uživajo v lepo oblikovanem telesu, a da je vse skupaj na meji okusnega. 24-letna športnica kritikom njene športne opreme ni ostala dolžna. Dejala je, da so njene hlače tako dolge kot pri vseh drugih tekmovalkah, da ji pa res včasih med skokom zlezejo višje. In še dodala: »Seveda želim pokazati svoje telo, saj vsak dan vadim. Če ste kupili ferrari, ga nočete imeti v garaži, kajne? Tako je tudi z mojim telesom, to je moj ferrari. Bodite to, kar ste, zaupajte si in ne bojte se pokazati tega, kar ste.« Na svojem instagramu brez sramu razkazuje svoje ferrari telo.
Zgodba o hlačkah atletinje še zdaleč ni edina dogodivščina tega poletja, ki je povezana z oblačili športnic. Najbolj je seveda odmevala črna mačja obleka Serene Williams na francoskem odprtem prvenstvu, za katero je kasneje predsednik francoske teniške zveze Bernard Giudicelli dejal, da je nesprejemljiva in da bo treba razmisliti o novih pravilih oblačenja, saj je treba spoštovati šport. Čeprav ni navedel, kaj natančno ga je pri oprijeti obleki motilo. Williamsova je dejala, da se je v mačji obleki počutila kot superjunakinja, nosila pa jo je tudi, zato ker preprečuje nastajanje strdkov, saj je imela po rojstvu hčerke s tem veliko problemov. Nike, ki je oblikoval to obleko, je sporočil, da sicer Williamsovi lahko odvzamejo obleko superjunakinje, ne morejo pa ji odvzeti supermoči.
Prepovedane zlate spodnjice
Ženski dresi so bili že od nekdaj kamen spotike in ob njih so se vedno kresala vprašanja spodobnosti, pa tudi feminizma. Leta 1958 je recimo gledalce francoskega odprtega prvenstva šokirala ameriška igralka Karol Fageros, ki je pod sicer predpisanim belim krilcem nosila zlate spodnjice. Zaradi tega so ji celo prepovedali nastopiti v Wimbledonu.
Obleke športnic se seveda razlikujejo glede na šport. V nekaterih športih so strogo predpisane, v drugih ne. Težko bi tudi trdili, da so na splošno v vseh športih ženski dresi tisti, ki razkrivajo več ženskega telesa. Pri plavanju je ravno obratno: moški nosijo miniaturne kopalke, ženske zelo pogosto celo plavalno obleko. Največja razlika je gotovo pri atletiki, gimnastiki in tenisu, kjer imajo moški res obleke, ki zakrivajo več telesa kot pri ženskah. Posebno poglavje je odbojka na mivki, kjer je bilo še do leta 2012 predpisano, da morajo imeti ženske oblečene bikini kopalke. Zdaj imajo tudi odbojkarice možnost, da nosijo daljše hlače in top, celo takega z dolgimi rokavi.
Politizacija ženskih teles
Če se vrnemo na začetek – k atletiki. V tem športu ni natančnih določil, kakšni naj bodo dresi športnic. V zgodovini jih je bilo kar nekaj, ki so s svojim oblačenjem vzbujale pozornost. Se spomnite Florence Griffith-Joyner? Njenih dolgih nohtov, oprijetih dresov, ki so zakrivali le eno nogo, norih barv od roza do svetlo zelene in seveda tudi izjemno minimalističnih kratkih hlač? Tedaj nihče ni govoril o seksizmu ali objektivizaciji ženskega športa zaradi njenega včasih hudo seksi oblačenja. Tudi Serena Williams je v svoji karieri že postregla z najrazličnejšimi posrečenimi ali obupnimi modnimi kombinacijami. Leta 2003 je recimo v Rimu nosila mikro hlače oranžne barve, pa tedaj nihče ni rekel, da je zaradi tega tenis seksističen, ker imajo moški daljše hlače.
Verjetno je v zvezi z oblačili športnic najbolje dodati to, kar je o mačji obleki Serene Williams dejala teniška legenda Billie Jean King: »Politizacija ženskih teles se mora prenehati. Potrebujemo spoštovanje do izjemnih talentov. Kritiziranje tega, kar nosi Serena Wiliams, medtem ko dela, je resnično nespoštovanje.«
