Tiskane izdaje
Astral Weeks, album, ki ga je podpisal severnoirski glasbenik George Ivan »Van« Morrison, spada med največje dosežke popularne glasbe vseh časov. Izšel je novembra 1968 in to je bil drugi Morrisonov solo album po vrsti, pred tem je mladenič iz Belfasta, ki je bil prej član skupine Them, leta 1967 izdal prvenec z naslovom Blowin' Your Mind, ki se ga poznavalci njegove glasbe nabolj spominjajo po hitu Brown Eyed Girl.
Astral Weeks je svetlobna leta daleč od sicer odlične, ampak v osnovi vendarle pop pesmice Brown Eyed Girl. Takoj po izidu je dobil laskave ocene glasbene kritike, skozi desetletja pa je imel ogromen vpliv tako na poslušalce in, kar je morda še bolj pomembno, na številne glasbenike, med katerimi sta vpliv med mnogimi odkrito »priznala« Bono in Bruce Springsteen.
Čeprav se je ves čas prodajal bolj slabo, status zlate plošče je plošča dosegla šele leta 2001, torej 33 let po svojem izidu, pa je v desetletjih postala pravi kult in referenca, po kateri se meri umetniška vrednost avtorskih del sodobne popularne glasbe. Na lestvicah »najboljših plošč vseh časov« številnih glasbenih revij in časopisov se redno uvršča najmanj med deseterico, zelo pogosto pa kar med zgornjo peterico in je tako ena izmed plošč, ki bi jo človek imel po brodolomu na nenaseljenem otoku.
Glasba, besedila in nenazadnje ovitek plošče v nepretrganem nizu pesmi, ki delujejo kot celota, na simbolni ravni med seboj premešajo zemeljsko z nebeškim, kar je Morrison sicer počel precej pogosto. Mešanica folka, bluesa, jazza in klasične glasbe pa ob mojstrski izvedbi samega avtorja, ki na plošči poje in igra akustično kitaro, in vrhunskih soglasbenikov, ki so večinoma izvirali iz jazzovskih krogov, ustvari tok glasbe, ki jo poslušalci opisujejo kot impresionistično, hipnotično, transcendentalno, kot glasbo, ki s svojim subliminalnim tokom poslušalca odtrga od tal in ga zaziblje v morje občutkov, ki nimajo ne začetka ne konca.
Ne gre za ploščo, ki bi delovala na prvo žogo, ampak tisti, ki se potrudijo in jo zavrtijo večkrat, se lahko pripravijo na glasbeno in domišljijsko potovanje, ki ga ne doživiš prav vsak dan. In pri vsem tem bi človek pomislil, da jo je Morrison pripravljal, koncipiral in pilil »celo večnost«, pa je prav nasprotno. Astral Weeks je bila tako rekoč v enem zamahu posneta v zgolj dveh snemalnih seansah, ki skupaj nista trajali več kot 16, 17 ur.
Težave z založbo
V začetku leta 1968 se je Morrison znašel sredi umazanega spora s svojo takratno založbo Bang Records, ki mu je med drugim preprečila dostop do snemanja. Vzrok za spor je bila nenadna smrt ustanovitelja Bang Records Berta Bernsa, ki je zaradi infarkta 30. decembra 1967 umrl v hotelski sobi v New Yorku. Morrison in Berns sta že pred tem imela različne poglede na glasbo. Berns je Morrisona potiskal bolj v pop vode, ta pa je poskušal raziskovati nove, drugačne glasbene smeri.
Ena od posledic njunega spora je bila tudi ta, da je Bernsova vdova Ilene Berns Morrisona obtožila, da je prav on kriv za moževo smrt. Sklicevala se je na še vedno veljavno pogodbo z Bang Records, ki jo je po moževi smrti vodila ona in Morrisonu preprečila kakršnokoli snemanje, povrh vsega pa so ga z seznamov nastopajočih črtali tako rekoč vsi pomembnejši klubi v New Yorku, njihovi lastniki so se namreč bali pravnih in s tem finančnih posledic.
Vdova Berns v svoji maščevalnosti, ki jo je leta kasneje sicer odločno zanikala, ni popuščala in je Morrisonu zakuhala še dve težavi. Posneti je moral namreč še en celoten album za Bang Records, kar je sicer naredil tako, da je zanalašč, le toliko, da je zadostil pogodbenim obveznostim, posnel niz trapastih, nekajsekundnih glasbenih skic, poleg tega pa ga je prijavila oblastem, natančno Immigration And Naturalization Service, da naj Morrisona, ki je bil državljan Velike Britanije, pač izžene iz ZDA. To težavo je Morrison odpravil s poroko s takratnim dekletom Janet (Planet) Rigsbee, par pa se je takoj po poroki preselil v Cambridge v državi Massachusetts.
Delovanje v akustičnem triu
Po selitvi je Morrison z manjšo električno zasedbo igral po lokalnih klubih, vendar sta na koncu ostala le še on in basist Tom Kielbania, takrat še študent na Berklee College of Music. Z glasom, akustično kitaro in kontrabasom, sta preigravala akustično glasbo, ki je postajala vse bolj čudna za poslušalce, vajene folk glasbe tipa Bob Dylan ali Pete Seeger.
Ko se jima je kasneje pridružil še flavtist John Payne, je v temnih, zakajenih kletnih prostorih kluba Catacombs hipnotična glasba začela počasi dobivati obrise, ki so kasneje prerasli v Astral Weeks. Med tem časom je Warner Bros. nekako zgladil spor z Bang Records in spravil Morrisona pod svoje okrilje.
Producent Lewis Merenstein je bil tisti, ki so mu dali nalogo, naj razišče, zakaj je že sedem ali osem njegovih predhodnikov, ki so obiskali in poslušali Morrisona, vrnilo z besedami, da sicer gre za isti glas, vendar za povsem drugo osebo. Seveda so vsi pričakovali, da bo Morrison nadaljeval tam, kjer je končal z Brown Eyed Girl. In ker tega niso dočakali, so pač dvignili roke. Lewis Merenstein je kasneje zapisal: »Morrisona sem prvič slišal peti in igrati na kitaro v Ace Recording Studiu, kjer je zaigral prav skladbo z naslovom Astral Weeks. Spravil me je v jok, skladba je na neki nezemeljski način zavibrirala v meni in v tistem trenutku sem podzavestno vedel ne le, da hočem delati z njim, ampak tudi, da se bo iz tega izcimilo nekaj zares velikega, nekaj brezčasnega.«
Snemanje se je začelo
Pogodbene zadevščine so bile končno urejene in Warner Bros. je za 25. september ter za 1. in 15. oktober 1968 najel Century Sound Studios v New Yorku. Morrison, v tem obdobju skrajno nezaupljiv do glasbenega establišmenta, založnikov, producentov in nenazadnje glasbenikov, o katerih je večkrat rekel, da jih zanimajo samo ženske, pijača, mamila in žuriranje, tako rekoč ni mogel delati z nikomer.
Merenstein je zato, ko je Morrison pisano in s skepso gledal prav vse studijske in siceršnje glasbenike, ki so mu jih priskrbeli, skorajda v paniki prečesal nekaj klubov v New Yorku in nekako prepričal nekaj ljudi, naj poskusijo igrati s tem zmešanim Ircem. V studio so tako prišli veteran akustični basist Richard Davis, med drugim znan iz zasedb, ki jih je vodil legendarni Eric Dolphy, kitarist Jay Berliner, ki je igral opazno vlogo v orkestru Charlesa Mingusa, tolkalec Warren Smith Jr. in bobnar Connie Kay, član zasedbe Modern Jazz Quartet.
Prav vsi so torej izvirali iz pretežno, če ne celo izključno jazzovskega okolja, kar je bilo za Morrisona precej nenavadno. Sam namreč ni bil ljubitelj jazza, raje je imel R&B in soul. Glasbeniki so kasneje pripovedovali, da je bilo snemanje zelo nenavadno, nekako klavstrofobično, hkrati pa neobičajno svobodno in navdihujoče. Namreč, Morrison svojim instrumentalistom ni razdelil nobenih not, nobenih harmonij ali vsaj skic skladb, ki naj bi jih zaigrali in posneli. Pesmi jim je preprosto zaigral, nato pa jih prosil, naj mu sledijo po svojih občutkih.
Bobnar Connie Kay je v intervjuju za Rolling Stone povedal, da je enkrat stopil do Morrisona in ga naravnost vprašal, kakšno igranje pričakuje od njega. »Odgovoril mi je, igraj, kar ti paše, kar ti pade na pamet oziroma tisto, kar čutiš, da spada zraven,« je odgovoril Morrison. Kay je dejal, da takšnega dela sicer ni bil vajen, hkrati pa je ob igranju čutil svobodo, ki je prej ni bil deležen prav pogosto.
Podobne pomisleke je imel tudi kontrabasist Davis, ki je povedal, da je bil tale Morrison res čuden tič: »Nikoli ni prišel do nas, nikoli se nam ni predstavil, nikoli nam ni povedal, kaj in kako bomo igrali, v kateri uglasitvi v kakšnem tempu. Na snemanje je prišel skoraj neopazno, izginil v svojo od nas ločeno škatlo, tako da smo ga samo slišali, ne pa tudi videli, in začel igrati, mi pa smo se morali znajti. In smo se, po nekaj začetnih zadregah smo se sprostili in glasba je začela prihajati iz nas, kot da je tam že od nekdaj, da samo čaka, da zazveni. Dolge, plavajoče skladbe so na nas delovale kot hipnoza, nismo jih mogli končati, kar vrelo je iz nas.«
Pri snemanju nekaterih skladb se je glasbenikom v studiu pridružil tudi flavtist John Payne, ki je občasno igral tudi sopranski saksofon. Spominja se, da je na plošči igral še en flavtist, čigar imena pa se danes ne spomni nihče več, prav tako njegovega imena ni mogoče zaslediti v nobeni dokumentaciji, ki zadeva snemanje in izdajo plošče.
Zasedba je nekaj skladb posnela v sedem, osem ur trajajočem sešnu 25. septembra, snemanje 1. oktobra se je izjalovilo, preprosto se niso ujeli, drug del pa je bil posnet 15. oktobra. Sledili sta še dve seansi za miksanje in to je to.
Plošča za zgodovino
Astral Weeks je izšla novembra 1968 in, kot že rečeno, nemudoma dobila odlične kritike, čeprav nikoli ni bila in še vedno ni med najbolje podajanimi ploščami. Eden do kritikov je zapisal, da danes prodajo toliko plošč, kot so jih prodali leta 1968 in v vseh letih vmes.
In še kot zanimivost, Morrison je ploščo nekaj mesecev po izidu ocenil, da je »glede na vse skupaj še kar«, šele leta kasneje je, potem ko je že postala kultna, priznal, da je pravzaprav »zelo dobra«.
