Tiskane izdaje
Pred desetimi leti je začela izhajati uradna revija Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Kairos. Ime simbolizira trenutek premišljene odločitve, ki je pomemben za kakovostno psihoterapijo. Z odgovornim urednikom mag. Miranom Možino smo se pogovarjali tudi o prodoru revije v pomembno tujo bazo podatkov ter stanju psihoterapevtske stroke pri nas.
Kairós je starogrški termin za kvalitativno naravo časa, v nasprotju s kronosom, kvantitativno kronološkostjo. Potemtakem ime revije za psihoterapijo simbolizira trenutek navdahnjene odločitve in izkoriščene priložnosti, ki vodi v smer zdravja?
Da, pojem kairós je starim Grkom pomenil ugoden trenutek, preblisk, ko se nam odprejo nove perspektive ali ko sprejmemo izvirno odločitev. Je trenutek edinstvene priložnosti, ki jo lahko ujamemo ali ne, saj dogodki zahtevajo dejanje. Kairos pomeni, da smo polno prisotni in živi v tu in zdaj, v razvijanju trenutnega doživljanja in da se tega bolj zavemo. Je prehoden, izmuzljiv trenutek poudarjene navzočnosti, v katerem se razvije nekaj novega in je povezan s spremembo kvalitete naše zavesti.
Pomemben je za vse oblike zdravljenja, ne le za psihoterapijo. Je kot izvir osvežujoče žive studenčnice, ki včasih prav čudežno odplakne tudi najhujše bolečine, obliž za rane, zdravilo, ki pospešuje procese celjenja. Je žarek, ki osvetli temo duševnega trpljenja, vrača smisel, vero in upanje. Psihoterapevtski proces obrodi sadove samo, če so naši klienti deležni teh milostnih trenutkov, ki pustijo globoko zdravilno sled v njihovem spominu, pa tudi v terapevtovem.
Vsaka od štirih številk, kolikor jih izide letno, prinaša po osem izvirnih znanstvenih oziroma strokovnih člankov. Koliko ti odslikavajo aktualno strokovno dogajanje in koliko potrebe ljudi, ki se k psihoterapevtom obračajo po pomoč?
Psihoterapija kot stroka je v tesnem stiku s potrebami klientov in glavna spodbuda psihoterapevtu za razvijanje lastne strokovnosti prav zaradi raznolikosti potreb. Naj to poudarim z razliko med medicinskim in psihoterapevtskim pristopom. Če medicinska stroka temelji na predpostavki, da se za simptomi skrivajo specifične bolezni s specifičnimi vzroki, ki naj se jih zdravi po določenem algoritmu, kar se pri obravnavanju duševnih motenj ne obnese, psihoterapevtska stroka gradi na tako imenovanem kontekstualnem modelu, ki poudarja pomen terapevtskega odnosa med psihoterapevtom in pacientom. Psihoterapevt mora v enkratnem odnosu z vsakim pacientom posebej soustvariti njemu prilegajočo se terapijo. To se kaže tudi v vsebini člankov v naši reviji. Tudi če je na primer deset psihoterapevtov pisalo o stotih pacientih, ki so jih obravnavali zaradi depresivnosti, je vsak primer drugačen in zato aktualen.
Ali revija promovira slovenske psihoterapevte tudi zunaj naših meja?
Gotovo, saj s tem namenom že nekaj let objavljamo članke z daljšimi angleškimi povzetki, včasih pa tudi samo v angleščini. Od samega začetka pa vztrajamo, da mora revija kljub pritiskom mednarodnih podatkovnih baz ostati slovenska in prispevati k razvoju slovenskega strokovnega jezika. Z dvojezičnostjo smo si seveda naložili veliko dodatnega dela, ki je neplačano oziroma avtorjem nalaga dodatne stroške.
Kako je s financiranjem in dosegljivostjo?
Trenutno imamo okoli tristo naročnikov in vzdržujemo pozitivno ničlo. Glavni, odgovorni in tehnični urednik ter angleški lektor prejmemo glede na obseg in zahtevnost dela simbolično nagrado. Zaradi zmanjševanja stroškov z glavnim urednikom besedila jezikovno pregledava prostovoljno. Tiskamo nekaj več izvodov, kot je naročnikov. V elektronski obliki pa so vse številke prosto dostopne na spletni strani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, kar je tudi zahteva mednarodnih podatkovnih baz.
Gotovo je pomembno, da se znanstveni in strokovni članki uvrstijo tudi v mednarodne bibliografske baze?
Septembra nas je razveselila novica, da nam je uspel preboj v ugledno mednarodno bazo podatkov SCOPUS, kar bo avtorjem člankov pomagalo do točk za akademsko kariero. V Sloveniji se namreč v zadnjih dvajsetih letih ne razvija le psihoterapevtska stroka, ampak tudi psihoterapevtska znanost, ki se širi prek dodiplomskih, podiplomskih in doktorskih fakultetnih študijev. Kairos tako v strokovnih krogih kot v javnosti pomembno prispeva k širitvi zavesti, da je psihoterapija samostojen poklic in avtonomna akademska disciplina.
Bi potrdili, da revija ugodno vpliva na odnose med različnimi psihoterapevtskimi pristopi?
Gotovo širi medsebojno spoštovanje in sodelovanje. Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, ki deluje od leta 1998, je društvo društev, ki trenutno povezuje enajst psihoterapevtskih pristopov: geštalt, transakcijsko analizo, logoterapijo, psihodramo, psihoanalitično, realitetno, transpersonalno in dve integrativni terapiji ter psihodinamsko in sistemsko psihoterapijo. Vsak pristop ima predstavnika v uredniškem odboru, tako da revija krepi dialog med njimi. Dosedanje objave zajemajo članke iz vseh naštetih in drugih uveljavljenih pristopov, ki še niso povezani v krovni zvezi. Tak koncept je tudi v sozvočju z odkritji psihoterapevtske znanosti, ki je že v osemdesetih in devetdesetih pokazala na približno enako splošno učinkovitost uveljavljenih pristopov. Odtlej se veliko večji poudarek daje raziskovanju tako imenovanih skupnih dejavnikov, ki prispevajo k dobrim učinkom terapije ne glede na pristop.
Veseli nas tudi, da narašča število znanstvenih člankov, pri čemer si prizadevam, da izrazito ne izstopa nobena tema. Pestrost povečuje še lepo število člankov iz stičišč psihoterapije z drugimi področji, na primer z nevroznanostjo, psihologijo, družbenimi vedami, filozofijo, antropologijo, estetiko in etiko.
Kje vidite izzive stroke?
Najprej v trendu integracije različnih pristopov, saj čistih pristopov ni več, vsi se učimo drug od drugega. V nedavni švicarski raziskavi so pokazali, da je bilo le 14 odstotkov od vseh uporabljenih intervencij specifičnih glede na terapevtovo šolo, v 60 odstotkih so terapevti uporabljali intervencije, skupne različnim pristopom, v 20 odstotkih pa specifične intervencije iz drugih pristopov. Očitno je uradna pripadnost določenemu pristopu manj pomembna, kot smo do zdaj mislili. Naslednji izziv je, da se vse manj raziskuje določene metode in tehnike, vse bolj pa terapevtovo zmožnost prilagajanja potrebam posameznika in situacije. Tretji, ki kaže na zrelost psihoterapevtske stroke, pa so raziskave o napakah v psihoterapiji, njenih stranskih učinkih, zmotah ter primerih, ko je neuspešna.
Kako je biti v vlogi urednika?
Eden od ustanovnih članov, prof. dr. Jože Ramovš, ki ima sam bogate uredniške izkušnje, mi je ob ustanovitvi revije izrekel tole popotnico: »Urednikovanje je res trd, toda dober in zdrav kruh, če hočeš izdajati revijo tako, da je koristna, dobra in lepa, da se preživi in jo bralci postopoma sprejmejo.« Njegove besede so se mi neštetokrat potrdile. Od vsega začetka sem v revijo vložil vse, kar znam, in ji zraven daroval tudi svoje srce. Psihoterapijo sem namreč vedno doživljal kot poklic, ki zahteva celega človeka, spoj visoke profesionalnosti in osebne angažiranosti.
Ob vsem delu, ki ga zahteva moja naporna služba, je bilo prostovoljno angažiranje za revijo na račun mojega prostega časa velikokrat kaplja čez rob. Pred izidom nove številke so se mi zato večkrat utrnile besede sovrstnika, žalostno preminulega pesnika Marka Pavčka, »z vsako pesmijo me je manj«. Zame pa velja, da me je manj z vsako številko Kairosa. Ker imam močno melanholično struno, se ta še posebej oglasi v trenutkih izčrpanosti. A ko si nato spet opomorem, grem s še bolj okleščenim egoizmom novi številki naproti. Med drugim zato, ker me od leta 2010 vlečeta naprej tudi moja najbližja sodelavca, glavni urednik Bojan Varjačić Rajko in tehnični urednik Denis Hilčer. Brez njune opore in spodbud drugih sodelavcev in prijateljev revije bi že omagal.
Kako se ubraniti potrošniške mrzlice v psihoterapiji?
V uvodniku prve številke sva s takratnim glavnim urednikom Samom Pastirkom napisala, da smo se pri porodu revije zbrali tisti, ki se še posebej zavedamo pomena zapisane besede, ki ni površna, pač pa stvariteljska. Tako ob branju postanemo bolj prisotni, navzoči, zmožni doživeti kairos. Ob tem sva citirala tudi pesnika Edvarda Kocbeka: »Nemir našega časa je v slabosti duhovnega občevanja, v pomanjkanju tišine in v površnem spoštovanju tekstov. Ne želimo si le manj hermetičnih del, ampak si želimo tisto nezaslišano stvar, da stvariteljska beseda prikliče navzočnost […] Če beseda ni navzoča, je medčloveški svet nihilističen.«
V sodobnem svetu, ki se še bolj sesuva v nihilizem kot v Kocbekovem času, so opazne močne težnje, da bi psihoterapijo spremenili v čim bolj predvidljiv in priročniško strukturiran postopek, ki naj bi izpolnil tudi neoliberalna pričakovanja po čim večji ekonomski učinkovitosti. To pa pomeni ugašanje njene stvariteljske moči. Temu trendu se v krovni zvezi upiramo tudi z našo revijo.
