Boste morali za dolgotrajno oskrbo dati še več iz lastnega žepa?

Ljubljana – Še dober teden je do konca javne razprave o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je naletel na veliko negativnih odzivov, predvsem tistih, ki jih neposredno zadeva. Za Skupnost socialnih zavodov Slovenije je nesprejemljiv, tudi zato, ker so prepričani, da bo večina uporabnikov za storitve plačevala več kot zdaj.

»Zaradi nedodelanosti temu težko rečemo predlog, ker ne le, da ne odgovarja na ključne izzive, ampak bi ob morebitni uveljavitvi celo poslabšal položaj velikega dela sedanjih in prihodnjih uporabnikov storitev dolgotrajne oskrbe – starejših in njihovih svojcev,« je kritičen Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Prvi problem po njegovem mnenju je, da država za to področje namenja premalo denarja iz javnih virov, zgolj 0,9 odstotka BDP, povprečje v EU pa je več kot 1,3 odstotka. »Vsebinsko pomeni korak nazaj in starostnika obravnava le kot telo, na katerem se bodo izvajali določeni zdravstveno-negovalni postopki, ne pa kot celostno človeško bitje, ki ima tudi socialne potrebe. Posledica tega zakona bo, da bodo domovi finančno podhranjeni in polni nepokretnih starejših. Cilj pripravljalcev je, da iz domov naredijo neke poceni negovalne bolnišnice, verjetno lahko rečemo kar hiralnice, kjer bodo tisti, ki bodo najbolj odvisni od tuje pomoči, ostali pa bodo morali zase poskrbeti doma, s pomočjo svojcev,« je dejal Bizjak, ki je poudaril še, da ni niti poenotenja zakonskih podlag niti ni predviden učinkovit javni nadzor.

Zakon o dolgotrajni oskrbi pod plazom kritik

Vstopni prag je, po ocenah skupnosti, postavljen tako visoko, da bo iz sistema dolgotrajne oskrbe izpadlo več kot 60 odstotkov uporabnikov pomoči na domu in večina stanovalcev, ki so v domovih v kategoriji I in II, in to seveda ne glede na to, da bodo sicer plačevali tako imenovano obvezno doplačilo, torej zavarovanje, za dolgotrajno oskrbo.

Pripravili so nekaj konkretnih izračunov na podlagi informacij, ki jih imajo na voljo, upoštevajoč napovedi, da se bodo v blagajno za dolgotrajno oskrbo stekala sredstva, ki se že zdaj namenjajo zanjo v zdravstveni in pokojninski blagajni. Da bodo torej ukinili dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga izplačuje zavod za pokojninsko zavarovanje, vprašanje, na katerega pri skupnosti še nimajo odgovora, pa je, kako nameravajo pristojni določiti mejo med tistim delom zdravstvenih storitev, ki jih posameznik koristi kot zdravstveni zavarovanec, in med delom, ki spada v dolgotrajno oskrbo. Iz osnutka pa je razvidno, da je namen predlagateljev zakona, da se iz zdravstvene v novo blagajno prenese sto milijonov evrov – kar je toliko, kolikor zdaj dobivajo domovi za starejše in socialno-varstveni zavodi.

Po izračunih skupnosti bi, denimo, človek, ki je v domu uvrščen v osnovno oskrbo, ker je še precej pri močeh, plačeval kar 465 evrov več kot danes. Zdaj plača 699 evrov, 465 evrov zanj daje ZZZS. Po novem tega ne bi bilo, do dolgotrajne oskrbe pa ne bi bil upravičen. Za nekoga z napredujočo demenco je strošek nastanitve v domu 1465 evrov, od tega ZZZS prispeva 465 evrov, dodatek za pomoč in postrežbo je 146, iz žepa mora uporabnik dati 854 evrov. Po novem bi iz sistema dolgotrajne oskrbe prejemal 508 evrov, sam pa plačal 957.

Čeprav na ministrstvu trdijo, da je predlog usmerjen k temu, da bi bili ljudje enakopravno obravnavani in v smeri deinstitucionalizacije, je iz izračunov skupnosti mogoče sklepati, da bodo tudi tisti, ki bodo živeli doma, morali dajati več iz žepa kot zdaj. Nekdo, ki ima, na primer, Parkinsonovo bolezen in je popolnoma odvisen od pomoči pri osnovnih dnevnih opravilih, zaradi česar ima na mesec 78 ur pomoči na domu, ob 146 evrih dodatka za pomoč in postrežbo, sam prispeva 220 evrov, občina pa k temu primakne skoraj 1110 evrov na mesec. Po novem bi dobival 420 evrov v sistemu dolgotrajne oskrbe, preostalo bi moral plačati sam.

Zanikanje 50 let dela

Tudi tisti, ki skrbijo za ljudi s posebnimi potrebami, so bili negativno presenečeni nad predlogom zakona. »Njihova umestitev v dolgotrajno oskrbo pomeni negiranje 50-letnega dela, ko smo prehajali od medicinskega modela, kjer smo govorili o bolnikih, k socialnemu, ki ga nadgrajujemo z vključevanjem ljudi v družbo. V predlogu niso upoštevana preizkušena znanja in to kaže na nepoznavanje socialne stroke ter prehod v zdravstveno. Poleg tega ne sledi niti slovenski resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva niti evropskih smernicam,« je komentirala Valerija Bužan, direktorica Centra Dolfke Boštjančič.

Po njenem mnenju manjkajo številni segmenti sistema, ki ureja celostno obravnavo. »Predlagano lahko vodi le v poslabšanje kakovosti za uporabnike, saj sistem uvrščanja v kategorizacijo po nemškem modelu, ki pri nas ni standardiziran, kar pomeni, da ne more biti objektiven in zanesljiv, ni prilagojen slovenskim potrebam,« je prepričana. Najbolj skrb vzbujajoče je, po njenih besedah, da predlog zmanjšuje še tiste storitve, ki so se do zdaj izkazale kot dobre, na primer uvedba družinskega pomočnika.

Ministrstvo zavrača obtožbe

»Trditev, da bodo uporabniki formalne oskrbe v instituciji iz javnih sredstev prejeli manj, kot prejmejo zdaj, ne drži,« pravijo na ministrstvu za zdravje. V najvišji kategoriji je predvideno sofinanciranje iz javnih sredstev v višini 639 evrov na mesec v institucionalnem varstvu, vsi upravičenci do dolgotrajne oskrbe pa bodo upravičeni tudi do storitev v podporo ohranjanja samostojnosti in preprečevanja poslabšanja stanja v višini 460 evrov na leto, so pojasnili in dodali, da ne smemo pozabiti, da bodo še vedno upravičeni tudi do zdravstvene obravnave, nege in medicinske rehabilitacije ter pripomočkov, ki bodo financirani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Na naše vprašanje, v katerih delih imajo drugačno stališče kot ministrstvi za finance ter za delo, družino in socialne zadeve, so nam odgovorili, da se še aktivno usklajujejo.