Tukajšnji kapitalisti in njihovi zastopniki mislijo premočrtno: z dvigom mezd se bodo povečali produkcijski stroški, zato bomo zvišali ceno. Ker bodo hoteli prenesti strošek na kupce, bodo seveda nekonkurenčni. Tukajšnji kapitalisti si torej zagotavljajo konkurenčnost s tem, da tiščijo navzdol mezde, da vse bolj izkoriščajo delavstvo: čim nižje mezde, čim daljši delovni dan, delo ob koncu tedna, čim manj dopustov, porodniških, bolniških… Pa tudi: vse hujši delovni ritem, vse večje izčrpavanje delavk in delavcev. To je najbolj primitivno kapitalistično izkoriščanje, ki spodkopava sebe samo: uničuje zdravje, razdira družbo, ogroža preživetje delovnih ljudi.
Že v devetnajstem stoletju je država začela brzdati te razdiralne težnje: v interesu celega kapitalističnega razreda je zaustavila uničevalnost posameznih kapitalistov. Pozneje je delavsko gibanje prisililo državo kapitala, da je vpeljala še druge civilizacijske omejitve. Logika kapitalizma je bila poslej v tem, da je kapital povečeval učinkovitost dela s tehničnimi novostmi in boljšo organizacijo, da je zmanjševal porabo energije, ustvarjal boljše in nove proizvode, odpiral nove trge itn. Ta kapitalska logika pelje v razslojevanje svetovnega kapitalizma na kapitalistično »napredni« kapitalizem, ki povečuje profite s kapitalističnim razvojem (tehnologije, organizacije itn.), in na »zaostale« kapitalizme, ki surovo izžemajo delavstvo in uničujejo naravo. Posamezni »razviti« kapitali si od celotne presežne vrednosti, ki jo iz delavstva izvleče celotni kapital v svetovnih razsežnostih, pridobivajo večji delež kakor zaostali kapitali. Zaostali kapitali zgolj presežno izkoriščajo delavke in delavce in iz njih vlečejo dodatno presežno vrednost, to pa si v največjem delu prisvajajo kapitalistično razviti kapitali.
Tudi tukajšnji politični zastopniki kapitala in njihove vlade delujejo po logiki režimov v kolonialni odvisnosti. Zakaj bi se v konkurenci z drugimi obrobnimi kapitali tepli za ostanke, ki bi nam jih prepustili multinacionalni monopoli, si mislijo – če pa se lahko kar neposredno podredimo tem monopolom in za svoje usluge pobiramo rento? Zato sodita boj proti minimalni mezdi in prodaja NLB k isti politiki, ki nas je pripeljala v novo kolonialno odvisnost.
Rastko Močnik, Ljubljana
