Puberteta nikakor ni lahko obdobje, običajno je ne olajša niti privilegij odraščanja v okolju, kjer ti je vse prinešeno na zlatem pladnju. To dobro ve Emily Clarkson, hčerka legendarnega nekdanjega voditelja Top Geara Jeremyja Clarksona, ki ji je slavni oče kvečjemu otežil že tako čustveno naporen čas. Deloma s svojo slavo in razvpitostjo, ki je prešla tudi nanjo, da je že v najstništvu postala tarča spletnega maltretiranja. Delček svojih pubertetniških težav pa je prevalila na očetovo krepko postavo, saj je »dobila njegove gene«.
Brez dlake na jeziku
Danes, ko jih šteje 23, ve, da nikdar ne bo koščena trlica kot manekenke, ki se smejijo z naslovnic glamuroznih revij. Ve tudi, da je svet modnih revij in rdečih preprog zlagan in retuširan ter dekletom že močno škoduje, saj v njih vzbuja nerealistične predstave o telesu, o čemer je Emily brez dlake na jeziku – kar je očitno podedovala po svojem jezičnem očetu – pisala na svoji spletni strani Pretty normal me. »Nikdar ne bom res vitka, nimam takšne konstitucije. Imam velikanskega očeta in njegove gene, poleg tega precej znatno oprsje,« pravi in si želi, da bi s tega zornega kota znala pogledati nase tudi pred leti. A se je ob pogledu na svojo podobo v zrcalu raje zjokala in se na tihem mučila s primerjavami s sošolkami, ki jim prsi še niso začele rasti, ter celo z mlajšimi dekleti. »Opazovala sem sošolke, precej vitkejše od mene, in si želela, da bi imela njihovo telo. A mi ni kapnilo, da so suhe, ker še niso prišle v puberteto in jim zato še niso začele odganjati prsi ter rasti zadnjica. Videla sem le suha in ploska dekleta z deškimi telesi.« Zavidala jim je in zaničevala samo sebe. Skoraj vsak večer je zamižala, prekrižala prste in molila, da bi se naslednje jutro prebudila v drugem telesu. Vitka. »A sem vsak dan znova videla le staro sebe in se skremžila. Včasih sem se motrila in jokala. Stisnila sem maščobne obroče na trebuhu, tako močno, da so se mi na koži poznale sledi.« To se je, skoraj logično, poznalo pri njenih prehranjevalnih navadah, saj ni bilo enkrat, da je po obroku tako silovito jokala, da je ob že telesni bolečini nato le še izbruhala zaužito. »A to ni bila bulimija, le tako globoko nesrečna sem bila. Na srečo se bruhanje ni dolgo vleklo, da bi se lahko razvilo v težavo. Dogodilo se mi je le parkrat, da sem se prijokala do bruhanja. Žal pa se je vse drugo – nenehna občutja nesreče, nezadovoljstva, samosovraštva in stiskanje sala pred ogledalom – vleklo več let, da niti vem ne, kdaj je minilo.«
Veliko čelo
Emilyjino nezadovoljstvo s samo seboj se je začelo že pri 13 letih. H krepljenju njene že tako rahle samozavesti ni pripomoglo niti to, da so jo štiri leta pozneje odkrili sledilci njenega očeta in začeli čeznjo udrihati na družabnih omrežjih. »Le ker je moj oče slaven,« pravi in se spominja, da so jo označili za še eno puhoglavko, ki zapravlja denar zvezdniškega očeta, za kepo sala in jo zmerjali, ali je tako nabreknjena, ker je pomalicala Richarda Hammonda. »Dekle lahko prenese le toliko, preden se zapre v sobo in joka. Tega si z ničimer nisem zaslužila.« Če je bila prva na spisku zmerljivk povezana z njeno težo, je drugo mesto zasedalo njeno čelo. »Sodeč po pisanju na družabnih omrežjih imam velikansko čelo, da menda spominjam na vesoljca.« Temu je prav po Clarksonovo pridala, da je že od mladih nog sumila, da morda ni s tega planeta. »Le maločesa se spomnim iz osnovne šole. A mi je ostalo živo v spominu, da so mi sošolci že takrat zatrjevali, da moj obraz spominja na velikanski krožnik – ker imam gigantsko čelo.« Zato blondinka za konec vsem, ki preživljajo srednješolski pekel zasmehovanja, polaga na srce, da bodo oni odrasli v super ljudi, kar pa ni zapisano v kartah šolskih tirančkov.
