Otroci iz istospolnih 
družin 
niso nič drugačni

V teh predreferendumskih dneh lahko prebiramo ali poslušamo različne argumente za sprejem novega družinskega zakonika in proti njemu. Ta naj bi istospolnim skupnostim in družinam dal enake pravice kot heteroseksualnim partnerstvom. Tudi tokrat je javna razprava močno čustveno obarvana in pogosto celo na meji sovražnega govora, še posebno ko nasprotniki izenačitve pravic v debato vključijo otroke. Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki bodo živeli v »nenaravnih« družinah, ko pa je prava le zveza moškega in ženske, sprašujejo in napovedujejo več otrok (in pozneje odraslih) s težavami s spolno identiteto, več homoseksualnosti in celo več kriminala, skrbi pa jih tudi, kako se bodo počutili ti otroci, ko se bodo drugi norčevali iz njih in jih žalili.

Vsi drugačni, 
vsi enakopravni?

Raziskave, ki primerjajo razvoj otrok v istospolnih in heterospolnih družinah, ugotavljajo, da razlik ni. V zadnjih tridesetih letih se je v ZDA in Evropi nabralo že kar veliko takšnih raziskav, ki jih ne objavljajo samo v uglednih strokovnih revijah, ampak so na to temo spisane že cele knjige, tematika pa se uvršča tudi v klasične učbenike za razvojno psihologijo, poudarja profesorica razvojne psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Ljubica Marjanovič Umek. »Včasih slišimo očitke nasprotnikov istospolnih zvez, da gre za raziskave na majhnem vzorcu in da posameznikov ne spremljajo skozi različna razvojna obdobja. Tukaj bi morale biti zadeve veliko bolje metodološko razjasnjene, preden bi lahko kdo govoril o neveljavnosti rezultatov. Obstaja na stotine raziskav, narejenih na podobnih vzorcih. Včasih ne morete zajeti večjega števila, ker je treba imeti neko količino otrok, posvojenih v istospolne družine. Očitek o nespremljanju udeležencev raziskav skozi različna starostna obdobja pa je popolnoma neupravičen; veliko študij je narejenih tako, da so udeležence spremljali več desetletij,« razlaga sogovornica.

Raziskave kažejo, da na splošno v razvoju otrok ter v njihovem učenju in socializaciji tako v heteroseksualnih kakor v istospolnih družinah zadeve potekajo zelo podobno. »Nihče ne trdi, kakor se nam podtika, da so otroci iz istospolnih družin boljši – pravimo le, da med tistimi, ki živijo v heterospolni ali istospolni skupnosti ali tudi v enostarševski družini, ni razlik.«

Spolna identiteta

Raziskovalce je bolj kot akademska uspešnost zanimalo, kakšen je socialni in čustveni razvoj teh otrok, ker naj bi tam bolj odsevala kakovost starševstva. Pri razvijanju spolne identitete, spolne vloge in razvoju koncepta spola so raziskave popolnoma enotne – med otroki v istospolnih in heterospolnih družinah ni razlik: v obeh približno hkrati razvijejo spolno identiteto, prevzamejo spolno vlogo in jo primerno spolno stereotipno kažejo, ko si v določeni starosti želijo spolno značilnih igrač ali oblek. Ugotovili so, da je delež istospolno usmerjenih otrok (v odraslosti) primerljiv v obeh skupinah, kar pomeni, da istospolne družine ne ustvarjajo potencialnih gejev in lezbijk, pravi profesorica Marjanovič Umkova.

Tudi na čustvenem področju ni razlik – vedno se izkaže, da je kakovost starševstva ključni dejavnik za to, da se razvije varna navezanost na starše, da se otroci naučijo spoprijemati s stresnimi dejavniki v okolju, da se s ponosom samoosvajajo, da si znajo postavljati meje, da razvijajo neodvisnost. Vse to je povezano s kakovostjo starševstva in ne z obliko družine. Posamezne raziskave so delali tudi na ravni akademske uspešnosti in kognitivnih sposobnosti – razlik ni bilo.

Pri procesu socializacije nekateri govorijo, da je pri otrocih iz istospolnih družin več kriminala, več prekrškov, več vedenjskih motenj, a tega raziskave ne potrjujejo. Raziskovalci še ugotavljajo, da neke razlike vendarle obstajajo, in sicer pri zaskrbljenosti otrok. Tisti, ki živijo v istospolnih družinah, ne kažejo zaskrbljenosti za svoj razvoj in socializacijo, ampak jih skrbi za starše. Otroci iz istospolnih družin so bolj strpni, manj homofobni in relativno dobro zaznavajo, kako se družba odziva na njihove starše. Skrbi jih, ker ti nimajo enakih pravic.

Socialne mreže istospolnih družin so pogosto boljše od heterospolnih. Torej ni res, da je otrok v lezbični družini prikrajšan za lik moškega, pojasnjuje sogovornica. Navsezadnje je lahko prisoten tudi biološki oče, če njega ni, pa so tu strici, stari očetje – te kombinacije so zelo fleksibilne, in v današnjem času je težko reči, da bi otrok živel samo z enim spolom in se zato ne bi mogel identificirati z lastnim oziroma spoznavati značilnosti nasprotnega.

Spodbujanje strahu

Iz česa torej črpajo nasprotniki družinskega zakonika? »Iz spodbujanja strahu, kaj vse se bo zgodilo, če bodo pravice izenačene. Težava je v tem, da se govori o nečem, kar sploh ni predmet zakona. Ne gre za posvojitve otrok, ampak za izenačevanje pravic istospolnih skupnosti, ki se jim poskuša dati socialne in ekonomske pravice, ki jih niso imele. O tem govori zakonodaja, protiargumente pa vsi kopičijo okoli posvajanja otrok, česar ta zakon ne ureja. Poleg tega posvojitev ni definirana kot pravica staršev, ampak pravica otroka, da pride v zanj najprimernejšo družino, v kateri se bo lahko razvijal. Posvojitve tečejo po strokovnih določitvah,« pravi profesorica. Zastraševanje, da bodo heteroseksualni pari dlje čakali na posvojitev, ker bodo istospolne družine dobile otroke, koliko denarja bo šlo za oploditve istospolnih partneric, kako bodo v šolski kurikul dali nove vsebine, nima zveze z zakonom.

»Nikakor ne razumem, kaj naj bi se klasičnim družinam odvzelo in zakaj ljudje nočejo razumeti, da se jim nič ne jemlje in se samo ureja zadeve za tiste, ki so v tem trenutku diskriminirani. Klasična družina bo ostala večinska, a to še ne pomeni, da je samo zato tudi optimalna: v njej se lahko dogaja marsikaj neugodnega za razvoj otroka,« poudarja Ljubica Marjanovič Umek.

»Ena hujših trditev je, da je v istospolnih družinah več pedofilije. To je konstrukt, ki je na meji sovražnega govora. Nekje je treba narediti preboj – in ta preboj, ki ga obravnava družinski zakonik, ne dela škode nobenemu.«

Zakaj torej toliko o otrocih?

Otroci so najbolj čustveni del populacije. »Če poslušamo nasprotnike izenačitve pravic, bodo pogosto rekli, naj se poročita, še na poroko pridem, ampak kaj pa otroci? Vse skupaj izpeljejo na tisto, česar zakon ne ureja, ker bi javno nastopanje o tem, da bi prepovedovali, da se imata dva rada ali dve radi, tudi v našem družbenem prostoru zvenelo precej nedostojno. Če pa greste na raven otrok, pridemo do zelo čustveno obarvane zadeve, izpeljane na to, kako sta mama in oče edini zagotovili dobre vzgoje in razvoja otrok, ker je to naravna, biološka družina,« pojasnjuje Ljubica Marjanovič Umek.

Pred pol stoletja so bili šikanirani otroci iz enostarševskih družin, danes to ni več nič posebnega. Če so tedaj preboj naredili odrasli, ki so otroke nehali klicati pankrti, ni racionalne razlage, zakaj ga ne bi mogli narediti tudi zdaj in pustiti še eni skupini, da naredi svojo obliko družine, je prepričana sogovornica. »Zadev se ne reši s pometanjem pod preprogo. Lahko bi se česa naučili od drugih držav, ki so takšne zakone že sprejele – in nobena od njih ne poroča o tragedijah v istospolnih družinah ali množičnih protestih klasičnih družin. Ne razumem, zakaj se toliko ukvarjamo s tem, če nikomur ničesar ne jemlješ, nekaj pa nekomu daš,« sklene profesorica.